New York – Colombia – Brazil

China time

Uff… Odlagam in odlagam tole pisanje bloga v nedogled… Enostavno se neprestano nekaj dogaja, glava je polna vtisov in potem se mi zdi lažje ne pisat, kot se spravit preveč pisat… Ampak… its time… 🙂 Relax, namestite se udobno in se pripravite za vzlet…

Toreeej… V okolici sem se že dobro udomačil… Sprobal in spoznal večino restavracij in lokalov na svoji uličici, tako da vsakič ko prihajam ali odhajam pozdravim kakega soseda… Ko slišim ropotanje kovine, vem, da je to klic lokalnega brusilca nožev, ki hodi okoli. Zadnjič sem mu nesel nabrusit tudi naše nože… Se mi zdi, da mi je postavil hudo zahodnjaško ceno ampak pregovarjanje s človekom s pravkar nabrušenim nožem pač ne pride v poštev. Si je pa dejansko vzel kakih 1/ minut, uporabil kake 3-4 načine brušenja od bolj grobega, do čedalje bolj finega. Vsi patenti so prilagojeni kolesu tako da je bilo super gledat kako se loti tega…

Ena večjih travm v tem času je bil odhod k frizerju… Hjam… nočš, da te zafušajo, da bi pa za vsako jebo Afri težil pa tud ne… Na koncu sem se odločil za lokalni salon, ker so pa odlično pravili delo… En človek ti umije glavo in ti jo zmasira, mojster te striže, en gleda in se uči, en ti prinese pijačo, en pa asistrira… Skratka tako kot pri vsaki zadevi tukaj, imaš 5 ljudi za stvar, ki je delo enega človeka… Imaš pa tukaj razpon frizerjev od 1 eura, ko te dedek na stolu v parku ostriže (ima ogledalo na drevesu in vse), običajni frizerji za 5 eur… moj, ki je mal bl fensi bil… in pa zahodnjaške verige, kjer je striženje cca 25 eur…

Še vedno se navdušujem nad hrano in moram potrkat na les, da kljub temu, da jem vsak dan zunaj, vse mogoče in v vseh pajzlih, nisem mel kakih problemov še… Včeraj je bil pravi event… Šli smo v hot pot restavracijo, ki je odprta 24 ur…in je bilo kaj za vidt. Gužva totalna, ampak na srečo kolega pozna managerja, tako da smo na mizo čakali samo 5 minut. Na mizo pa čakaš na majhni mizici in stolčkih. Prinesejo ti ledeni čaj, melono, neke suhe prigrizke in na mizi imaš karte ali kako drugo družabno igro. Ko napreduješ na pravo mizo… ti dajo pa lep rdeč predpasniček, da se ne umažeš (meni se je klub temu uspelo), dajo ti zip vrečko v katero daš svoj telefon, da se ne umaže, na naslonjalo na katerega si dal svojo jakno pa dajo še eno prevleko, da se tudi to ne umaže… Po vsej te zaščiti sem pričakoval vsaj kak konkreten food fight ampak, ni bilo nič od tega… Hot pot..je pa neka jušna osnova, ki vre v sredini mize in v kateri skuhaš vse kar si naročiš. Kot vedno kitajci ne poznajo meja pri hrani in smo imeli: govedino, ovčetino, žabje krake,  nekaj vrst rezancev in tofuja, beef balls, octopuss balls, 4 vrste gob, polno zelenjave, polno omakic in pa najslajše… prašičje možgane, črevo od race in pa bikov želodec… Oni so navdušeni kok je vse to dobro in sem seveda probal… Ampak fora je, da dobi zadeva že od juhe nekaj okusa potem pa to še v omaki utopijo in je težko reči kakšen je dejanski okus… Za popestritev smo naročili še Plešoče rezance… Kaj je to..? Kuharček uleti z nekim testom, katerega med gibanjem raztegne blazno..aam.. težko je razložit, ampak je res super smešno, artistično in okusno! 🙂

Full sem srečen, ker ljudje poznajo Slovenijo bolje kot v Londonu, oziroma jih vsaj bolj zanima kje in kaj je to… Ugotavljam, da sta najbolj znana Slo izvozna artikla Žižek in pa Laibach…No ja zadnjič mi je en rekel, da je gledal Petelinji zajtrk kar je bilo lepo presenčenje…

In kok je svet majhen… Dosti ljudi, ki jih spoznam tukaj mi rečejo, da al poznajo koga iz Slovenije, al so bli cimri itd itd… In se je že zgodilo nekajkrat, da sem valda poznal te ljudi…

Prejšni vikend je bil začetek fotografskega festivala Photo Spring. Mega zadeva, ki sem si jo ogledal že lansko leto. Super razstave s povdarkom na regionalnih avtorjih + nekaj tujih. Lani je bilo kar nekaj znanih tujih fotografov, letos le ščepec, ampak vseeno a must see zadeva. Razstava poteka v malenkost ven iz centra mesta na lokaciji, kjer je združeno podeželje in umetnost. Mega kombinacija totalno norih galerij tudi zelo (pri)znanih in pa domačinov, tržnice, street food marketa… Središče je ogromna fotografka galerija, ki jo je oblikoval Ai Wei Wei… Prijavil sem se tudi na portfolio review, ki je bil pravi roler coster… Pokazal sem 6 ljudem in je zgledalo tako: 1. aaam sej je ok sam ni moje področje, 2. bedno je 3. Mega, super, top 4.Delaj raje nekaj osebnega 5. Hudoooo! Se dobiva ta teden in te predstavim pravim ljudem 6. Norooo, organiziram foto festival in te želim zraven…

Skratka bottom line, od vseh sem dobil konstruktivne komentarje, zagon in upam, da se res zgodi tale foto festival. Kurator mi je namreč včeraj poslal email, da mi plačajo tetalsko karto, bivanje, hrano, neke dnevnice, da sem nekaj časa (se mi ne sanja koliko ampak po mojem kak teden) v stari kitajski vasici in tam naredim 3d serijo, ki se bi prikazala potem na fotografskem festivalu, ki bo potekal novembra. Res res exciting in upam, da ne pride kaj vmes…

Spoznal tudi super Francoza..Thomasa… Ki že par let hodi na odpad k modelu, ki dobi iz celega Pekinga odpadne negative. 90% je sicer rendgenskih, je pa vseeno od njega kupil že par sto kilogramov običajnih negativov, katere njegov človeh že 2 leti vsak dan skenira in razvršča… Nabran ima celoten pregled dogajanja na kitajskem…zasebnega… od leta 1985, ko so prišli fotiči ven na Kitajskem pa do cca 2004, ko se je začela digitalna doba… Model na smetišču pa zbira te negative, da jih namoči v kislini in iz njih dobi srebrov nitrit?,ki ga proda kemikom…Nujno si poglejte kratek domumentarec o Thomasu, ker je res odfuk!

Poleg tega pride drug teden na vrsto otvoritev razstave, ki je nastla pod okriljem slovenske ambasade v Pekingu in sem pomagal pri postavitvi in kuriranju… Na razstavi v odštekanem Milenimu Monumentu se bo predstavila Identiteta Slovenije (Licul), akademski slikar Leon Zakrajšek in pa fotografske serije by Jaka Vinšek, Luka Dakskobler, Jošt Franko, Peter Gedei, Matjaž Tančič in pa izbor nagrajencev iz Slovenia Press Photo 2012. Poleg tega bo prikazan tudi del projekta Žive legende.

Slovensko veleposlaništvo je imelo tudi lušno turistično predstavitev pred kratkim, katere highlight je bil predstavitev Slovenije iz strani študentov Slovenščine na Pekinški univerzi in pa kranjska klobasa, potica, sarme, pršut in pa Laško Pivo, prvič uradno v Pekingu…. Mljask…

Ko smo že pri slovenski hrani ne morem mimo velikonočnega zajtrka pri Andreji in Urošu, kjer smo imel mega pojedino… Pirhi pobarvani s čebulo, pehtranova potica, šunka, hren, Barcafe, cedevita… Kaj pa vem… vam se sliši brez veze ampak take malenkosti so nam tukaj res blizu in polepšajo bivanje tukaj…

Obeta se počasi en photo shoot z simpatično in precej priznano modno oblikovalko…

Za L Officiel magazine sem v 3 dneh pofotkal 5 znanih Kitajcev… Tv voditelja, pevca, pevko, igralca, producenta… Super zabaven shoot, na mega lokaciji… Pokažem, ko izzide revija. Se mi je pa že parkrat zgodilo, da se nekak dobro ujameš s temi kitajci, ki ne znajo besede angleško in te želijo povabit na pivo… S producentom smo res šli, saaam, kaj ko se pol več al manj samo gledaš in smehljaš… 🙂

Mogoče pride… zaenkrat dobro kaže… tudi razstava v hotelu z 7 zvezdicami s priznanim mlajšim modnim oblikovalcem… Povabiti pa namerava le par 10 najbogatejših kitajcev… Sliši se zanimivo, pa da vidimo kaj se iz tega izcimi… Smo bili pa včeraj na ogledu prostorov v tem hotelu… Za 3 sokove in eno vodo smo plačali tok kot za fensi večerjo, apartmaji v hotelu imajo vsi cca 800 kvadratnih metrov, sicer pa je vse zelo kitajsko kičasto, z nagačenim orlom v dnevni sobi… Ampak.. zanimivo… Apartma v 2 nadstropjih, izgleda kot tradicionalna kitajska hiša z dvoriščem, svoj bazen, pogled na olimpijski stadion…not bad…

Kar se tiče glasbenega dogajanja se ta vikend obetajo 3 glasbeni festivali… Treba bo videti vsaj 2.mogoče celo 3… Cant wait. Je bila pa slovenska delegacija na koncertu Marky Ramone-a in je bilo res nad pričakovanji. Frontman ex pevec the Misfits obvlada sceno in ga je razganjalo od energije, Marky pa je seveda odlično opravil svoj bobnarski del, vendar na videz precej zdogločaseno in rutinsko…

Po dooolgem času sem imel tudi swing večer… Mega live band Hell Cats in pa polno plesalcev. Sicer so bili samo lindy hoper-i  ampak smo se vseeno čisto ok ujeli in naplesali… Swing heil!

Fuzbal tekma… Beijing GuAm in aaam… neki drugi… Super vzdušje…70.000 navijačev…. ene 10.000 vojakov in policije… Vojaki so stali en zraven drugega okoli in okoli celega stadiona in se vsi istooočasno usedli na stol..ne vem kok jih je moglo bit, da obkrožijo stadion…1000? Preostanek tekme so sedeli negibni obrnjeni proti nam, brez izrazni, z belimi rokavičkami in rokami na kolenih. Naučil in ponovil sem vse kletvice, ki jih znam… mehiški val je 3x obkrožil stadion, zmagali smo 2:1… Skratka mega tekma…

Motor po porivanju par kilometrov domov prvi dan dela lepo… 2x sem imel sicer skorajšno srečanje 3. vrste ampak se je vse izšlo ok… Sprobal vožnjo s palerino v dežju in ugotovil, da luknje na sprednjem delu palerine niso za roke vendar so za vzratna ogledala medtem, ko so roke lepo pod streho…

Kitajci so vsekakor vesoljci in razred zase… Vse je obrnjeno na glavo in se počasi navajam na to kako zadeve funkcionirajo… O negativnih straneh raje drugič… Najbolj pozitivne, smešne, ljubke, simpatične so pa vsekakor:

  1. To da se ljudje zvčer zbirajo v parku kjer plešejo! Imajo radijo na katerem imajo dunajski valček, kako narodno, disco in potem pleče tam cca 100-400 ljudi! Eni znajo, večina jih je povsem brez ritma. Eni plečejo v paru, veliko sem videl tudi tipov v plesni drži (roke gor, kot da ima plesalko) in so se sami vrteli okoli… Bom naredil vsekakor video tega, ker je res stvar za vidt…
  2. Preden začnejo zaposleni v restavraciji z delovnikom se vsako jutro zberejo pred lokalom postrojeni po vojaško. Najprej nekaj zapojejo, potem nekaj enoglasno kričijo, nakar v formaciji 2 po 2 tečejo gor pa dol po ulici, da se malce razmigajo in ogrejejo! 😀 Ni bolj smešne zadeve (razen plesalcev) od tega, ko vidiš kuharčke, pa ostarelo kelnarco v soc krilu do kolen, v najlonkah, beli srajčki in rdečem lajbiču kako trimčka va zasopihana po ulici…
  3. Ljudje obožujejo petje… pojejo  na ulici, na kolesu, v parku v tisočih placih za karakoke po celem mestu. Dadnjč sem šel mal sportat v park in sem zpoznal enega študenta, ki je bil navdušen, ker prvič govor z zahodnjakom. Po 10 minutah klepetanja me je vprašal, če imam rad glasbo in če bi rad, da mi nekaj zapoje… Seveda bi bilo nadvse nevljudno, če bi rekel da ne… In je bila totalno smešna scena… Jaz se raztegujem na eni izmed outdoor fitnes napravi, ki so na cca 1km po celem mestu, on pa stoji zraven mene in mi poje…. 🙂
  4. Športanje ljudi… Fak… respect… V Sloveniji je na prvi pogled edin šport starejših ta, da gredo na kak sprehod in se pritožujejo nad bolečinami v križu preostanek dneva… Tukaj je stvar malce drugačna… Starejši ljudje so redno v parkih, kjer kot prej omenjeno plešejo, eni delajo tai chi, eni fitnes, igrajo karte, kitajski šah, razturajo ping pong v nulo, badbinton, dedki vadijo z ninja nunčakami, imajo neke vrste hachey sack in nabojajo to zadevo gor pa dol, rišejo pismenke z ogromnim čopičem, ki ga namakajo v vodo, po tleh, spuščajo zmaje, ribarijo, čolnarijo, diablo + še kakih 5 športov, ki jih pri nas ne poznamo…. In to vsaaak dan in total so hudi v tem.. Ni to neka upokojenska liga ampak mene dejansko premagajo v vsaki od teh stvari…

V Pekingu ne jejo kaj dosti psov, čeprav se ga da seveda hitro dobit… Imajo pa smešen odnos do le teh… Oz. Ga nimajo… Prevladujejo mali cucki in neredko vidiš, da imajo oblečeno kako blesavo oblekco, niso redki beli pudli, ki so pobarvani na roza ali kako drugo barvo… Veliko psov je pobritih tako, da izgledajo, da imajo levjo grivo ali pa punkersko irokezo po celem hrbtu… Videl sem tudi belega cucka, ki je imel s flumastrom narisane črne obrvi… Ne glede na to kok se vse to grozno sliši, je več kot očitno, da cucke nadvse razvajajo in jim ni hudega….

Kaj še…? Kmalu moram zapustiti državo zaradi vize… Ker imam 2x vstop in ne smem bit več kot se mi zdi 60 dni tukaj naenkrat… Prvo sem upam, da kitesurvanje na Tajvanu ali pa na Baliju, sedaj pa zaradi časovne stiske zgleda, da bom za vikend skočil v Južno Korejo… Karte se baje tud za 50 eur povratne dobi… Pa tudi let sam je samo cca 2-3 urce… Bomo videli…

Smogast dan, ko piše na napovedi da je ozračje zelo onesnaženo in je bolje ostati notri…

Stran s starim.. Prostor za novo…

Rezervni igralci na fuzbal tekmi…

Portfolio review

Razgled za 7 zvezdic

Getting smarter…

hjam..do sedaj semto samo na slikah videl, sedaj pa še v živo.. ribice, žaba, želva, dvoživka neka zaprti v barvasti tekočini v vrečki, ki jo uporabite za obesek za ključe… Po parih dneh kupite novega z ponovno živo domačo živaljo… pretty sick…

Party people

Mr. Marky Ramone

Moja ulica med vikendom

Thats what I call a serious ZOO photographer… 😀

Polnjenje motorja med puščavskim viharjem

Handolino

Pikapolonica WC v parku

Tipični kitajci… Gužvat skozi ozko grlo in se zaletavat tudi na pedolinotih… Komedija totalna

Tipičen jogurt, ki ga dobiš na vsakem vogalu…

Edini grafiti v Pekingu so telefonske od vodovodarjev

Advertisements

3 responses

  1. Ben

    *like

    May 1, 2012 at 11:15 pm

  2. dlovas

    tole je bilo še eno fotografsko in razlagaško razvajanje na ravni National Geographic (no, bliz… 🙂 )… Vsebinsko, nekatere pa tudi estetsko, zanimive fotke… še posebej za take, ki se še nismo odpravili na Kitajsko – pa imamo namen… Thnx za čas za blogiranje in uživaj še naprej. Pa nestrpno čakamo nadaljevanje.

    May 3, 2012 at 6:25 am

  3. Pingback: Waking up in Beijing « I came, I saw, I photographed…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s