New York – Colombia – Brazil

Belo Horizonte… Cas za tenstan krompir…

Glede na to, da je Julija iz Belo Horizonte-ja, mi je povedala, da je cool mesto, s super okolico, dobro hrano, mojstrovinami znamenitega Brazilskega arhitekta Oscarja Niemeyerja, 14.000 bari (najvec na svetu na prebivalca) in nadvse zanimivo galerijo, sem sklenil v svoj plan uvrstiti se 5 dnevni obisk Bela. Pravtako, pa sem zelel tudi spoznati teto nekdanjega cimra in dobrega prijatelja Mihata, ki zivi tam. No in res sem dobil zvrhano mero Slovenskega gostoljubja. Ko sem prestopil prag Anine agencije v centru Bela sem takoj zagledal kipec ljubljanskega zmaja in na stenah nekaj znanih slovenskih motivov. Prvo me je pozdravila Slovenka Tanja, ki ravno tako dela v agenciji, potem pa je prisla tudi nasmejana Ana in njen brazilski moz Ivan. Hiter sprehod po mestu, ogled ogromne trznice, kjer dobis vse od zivih puranov, fazanov, kuzkov pa do proteinov in rocne obrti, potem pa smo se namenili proti domu. Na poti smo se ustavili na ’degustaciji’ piva in lokalnih kulinaricnih specialitet, ki jih ni in ni bolo konca, tako da sem se prvic na potovanju moral odplazit do avtomobila z odprtim gumbon na hlacah, ker sem bil tako poln. Res sem se tudi nasmejal ob vseh debatah o raznih gostih pri Ani, ki jih je v zadnjih 15 letih gostila ze cez 1500… Vsega boga od slovenskih politikov, glasbenikov, igralcev, sportnikov pa do junkijev, ki jim je pomagala v skripcah sredi Brazilije… Res neverjetno energicna in prijazna familija. V njhovem domu sem imel zase celo hiso, ki je namenjena gostom in da ne zacnem niti hvaliti stajerske gobove juhe, kremenatelcev v gobovi omaki, tenstanega krompirja in solate, kar sem dobil za kosilo naslednji dan! Res.. o tenstanem krompirju sem sanjal ze kar nekaj casa po vsem tem fizolu in rizu, tako da je bil kot poslan iz neba! Zaradi pestrega dnevnega in nocnega programa v naslednjih dneh pa sem se zaradi prakticnosti preselil k Mihovi prijateljici, ki zivi blizje centru mesta… No ja, preden sem se preselil se je neverjetna Ana, ki je drugace tudi castni konzul v Braziliji, zmenila z sinovo punco, da me je peljala na krajsi izlet do bliznjega jezera in parka, kjer sem koncno videl najvecje zivece glodalce – kapibare. Kapibara izgleda kot crno rjav morski prasicek, ki je pa velikosti vecjega psa z odvecnimi kilogrami. Face… No sej ce bi zacel pisati o vseh Brazilskih povezavah..o tem kako sem spoznal Aninega sina Stefana v Sloveniji, pa da so oni dobri prijatelji brata mojega dobrega prijatelja Milosa…No sej ste se ze izgubili.. Ampak prakticno, tudi v Braziliji se s Slovenci nadaljuje to, da se vsi poznamo med sabo… No, po prvem vecernem izlazku u grad, koncertu super Nigerijskega banda, sem se zbudil pri Marci-ji in njenem hiperaktivnem, lumpom od psa – Unagiju. Kljub utrujenosti sem se vseeno spokal v 2 uri oddaljeno mest Ouro Preto. Mega lepo kolonialno mesto, ki je zasciteno pod Unescom, je bilo sredisce zlate mrzlice pred 200-300 leti. Neverjetna zgodovina polna raziskovalcev, avanturistev, roparjev, suznjev, trgovanja… Mesto je znano tudi po stevilnih cerkvah in strmih ulicah po katerih se kar nasopihas med ogledovanjem. Tukaj so me tudi navdusile male nevpadljive table, ki so bile namescene ob vsaki znamenitosti, tako da si lahko samo vandral po mestu brez vodica in ko te je zanimala zgodba kakega vodnjaka, mostu, zgradbe si samo prisel blizje in si enostavno prebral… Navdusen… Pogledal sem si tudi super muzej in se z faca varnostnikom nekako uspel sporazumet, da zbira star denar in zato sem mu obljubil, da mu posljem kak SIT, za njegovo zbirko… Upam, da mi uspe izbrskat kako postrv, kozoroga, cebelico itd… Zvecer je sledil koncert banda v katerem je Marcia back vokalistka. Mega glasbeniki (8),mega brazilska glasba… Za sladico pa afterparty s hard rockom. Ob klepetu po koncertu sem ugotovil, da me pevec ne razume pol ku**, ko sem pohvalil koncert… Vedno se mi je zdelo blazno smesno/zanimivo kako mas ljudi, ki cel vecer pojejo v super anglescini, ne govorijo pa niti besede anglesko…?! Aja.. Ko smo ze pri jeziku.. Ciiiisto vsak na potovanju me vprasa kak jezik govorimo v Sloveniji… Jebote.. Slovensko… Ocitno je res neverjetno, da ima dezelica z 2 mio folka svoj jezik… No naslednji dan, se za odtenek bolj utrujeni (ja mismo vec najstniki) smo sli z avtomobilom (jaz, Marcia in njen ex, kitarist iz banda) na izlet do reke s slapovcki v narodni park cca 120 km stran. Popolna lokacija za osvezitev, dremanje v mivki na plazi in pa peeling s storinjami malih ribic, ki so te takoj obkrozile v plitvini in zacele zobat tvoja stopala. Najveckrat je bil zelo smesen, zgecljiv feeling, vsake toliko pa te je kaka bolj lacna savsnila v hrbet in si malce trznil… Fun… Vecer se je zacel slabo, saj smo se spravili ven bolj pozno in so bili boljsi klubi z zivo glasbo ze nabasani… AMPAK, smo potem pristali na planu C, ki bi moral vsekakor biti plan A. Klubic Bordello, Metelkova/Kud style s cool folkom, mega zivo rock(n roll) glasbo in prijetnim ambientom. Naslednji dan se je spet zacel precej precej slabo. Zakaj? Bil je moj zadnji dan in zelel sem si ogledati Inhotim, znamenito moderno galerijo sredi parka odaljena 60km stran iz mesta. Prevoz opcija 1. Avto je vzel oce, ki je moral obiskati bolnega sorodnika.. prevoz opcija 2. Avto pokvaril ponoci na poti domov iz kluba opcija 3. Slaba komunikacija 4. Uradni bus sel ob 9.00.. Tako, da je ostala zadnja sansa..opcija 5. Lokalni pocasni avtobus bo bliznjega mesta in taksi do galerije… But totally worthed! Zadeva se razprostira na ne vem kok kvadratnih kilometrih, povsod same palme, eksoticne roze, grmovje, drevesa,vecja in manjsa jezera in v vso to naravo so umescene umetnine na prostem + cca 15 ultra hudih paviljonov – galerij, ki so delo razlicnih slavnih arhitektov iz celega sveta. Ok zdele sem prebral… V parku je 1500 razlicnih rastlin in naj bi bila najvecja botanicna zbirka na tem koncu sveta + 500 del priznanih domacih in tujih umetnikov. Zelo fascinantne so bile razlicne zvocne instalacije… V eni dvorani je bilo v tako v krogu razvrsceno cca 50 zvocnikov. Ce si sedel v sredini kroga se je slisalo kot pevski zbor, lahko si pa selo d enega in drugega in poslusal posameznega pevca. V enem paviljonu so recimo zvrtali preko 200m globoko luknjo v zemnj in tam namestili mikrofon, tako da lahko poslusas zvoke zemlje… Najbolj zabaven paviljon pa je imel v eni sobi velike pisane visece mreze na vse stene pa so se projecirale razlicne podobe, medtem ko si poslusal Jimija Hendrixa. V drugi sobi so bila valovita tla in polno balonov + projekcije. V eni je bila tema in rumen bazen v katerega si se lahko vrgel + Cohenova poezija. V najbolj odstekanem paviljonu je bila mega fotografska razstava brazilskega fotografa, ki je fotografiral zivljenje v Salvadorju… Nasilje, prostitucija, revscina… Javi ime, da lahko pogledate.. Noro res… Po vseh prehodenih kilometrih in preteklih neprespanih noche, smo spustili nacrtovani forro… Slovo in nova destinacija…ena izmed zadnjih… Sao Paoulo… Kljub temu, da ni spet tako dalec od Bela, sem sel z letalom. Bilo je namrec ceneje, kot ce bi sel z avtobusom in kakih 8 ur hitreje. Razcvet poceni prevoznikov tukaj omogoca da letis za cca 50 eur… Let traja kako urco in stevardese so prijazne, ne tehtajo vse prtljage in ne zelijo ti prodati vsake mozne jebe, kot se to dogaja v EU… Super! So pa tudi avtobusi tukaj mega. Vsi imajo velike udobne sedeze, wc, klimo in vcasih postrezbo pijace, kot na letalu…

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s