New York – Colombia – Brazil

Rio de Janeiro… beach time…

Rio.. Uf, ze 4x sem zacel pisat ta blog, pan e najdem pravih besed kako bi zacel, glede n ato, da je Rio tako raznolik… Na eni strani imas ogromne favele, ki so okupirale vsa pobocja hribov, ki obkrozajo mesto, na drugi strani imas kiometerske pescene plaze in luksuzna stanovanja s pogledom na morje, pote mimas ultra visoke petke in ocitno zelo moderne superge s cim vecjim in novejsim sistemom blazenja podplatov, na drugi strani je to mesto Havaiank in bosih nog, na istem avtobusu imas fante s deskami za surfanje in bele poslovneze. In prav ta belina me je najbolj presenetila. Namrec bolj proti jugu drzave gres bolj je prebivalstvo belo. In ne mislim to, svetlejse polti, eksoticnih potez, ampak bele bele, tako po izgledu, kot vedenju, tako da sem bil jaz sedaj ze v dostih primerih, ultra crn ekstremni sportnik… Se sedaj po 14 dneh se nisem navadil na to,saj si brazilke predstavljas, kot gospodicne iz Treklame za Rum kokos krogljice ali pa kokos olje za soncenje ne pa potomke nemcev, poljakov, nizozemcev…  V Riju me je pricakal topel sprejem Julije. Julija je zelo uspesna brazilska modna oblikovalka  in zivi v starem, ogromnem stanovanju s cimro, katera je reziserka. Res imam sreco, da naletim na ljudi s podobnimi interesi in zivljenskim stilom…  Tako, da sem ze prvi dan dobil zvrhano mero umetnosti in si ogledal 2 super galeriji. I eni izmed teh galerij je bila super razstava Escherja, ki ima blazno obsiren, eksperimentalen, psihadelicen opus v katerega sem se v trenutku zaljubil. Clovek je absoluten genij. En izmed glavnih ciljev v Riu je bil izvesti photoshooting, ampak je na zalost ostal neizpolnjen. Temu je deloma botroval cas poletnih pocitnic, juznasko pocasna komunikacija, dejstvo, da je veliko projev pobegnilo v Sao Paolo na fashion week in to, da bi rabil verjetno samo se 1 dan vec v Riu, da bi zbral celotno ekipo… Jebiga, drugic. V Rio ljudje prihajajo predvsem zaradi plaz in karnevala. Oboje je zares pomemben del vsakodnevnega zivljenja v mestu, saj se kljub nepopisni  vrocini in gneci vsaj za vikend plaze do zadnjega koticka napolnejo domacinov in turistov. Plaze, ki si sledijo en aza drugo so precej striktno deljene… Prva Copacabana je najbolj priljubljena med domacini in je tudi najcenejsa (kokos stane 3.00 relaov), druga je Ipanema, upper middle class, ljudje na promenadi ob plazi cel dan tecejo, kolesarijo, skejtajo, kotalkajo in vse to v kopalkah, tako da se vidijo zagorela, prepotena telesa. Kokos stane 3.5 realov. Zadnja plaza v liniji je Leblon. Upper class. Nahaja se pod Sladkotno struco, kot se imenuje znamenita gora ob plazi po kateri se tudi vzpenja favela z najboljsim razgledom v mestu. Kokos 4,00 reala. Favele si nisem uspel nobene pogledat pravo od blizu. Sam seveda ne rines tja,  na turi nisem zelel it, Ciudad des Deus, je precej dalec, spoznal pa  al nisem nobenga, ki bi me tja peljal. Se je pa kot ste verjetno ze opazili v medijih zacelo intenzivno ciscenje favel. Razlogov za to je seveda vec. Glavna uradna razloga sta seveda varnost med blizajocim se nogometnim svetovnim prvenstvom ter poletnimi Olimpijskimi igrami, glavni tihi razlog je pa ta, da se mesto zaradi ujetosti med hribi in plazo ne more vec siriti, favele pa lezijo na sedaj najboljsih lokacijah z najboljsimi razgledi…  Varnost v Riu in celotni Braziliji… Hjam, jaz moram zaenkrat potrkat na les, pa ceprav bo to izjemno tezko na novem letaliscu, kjer se nahajam trenutno… Domacini so precej paranojicni, tako da imajo vse hise vvisoke ograje, resetke, bodece ali elektricne zice in pa vratarja v lobiju… Je pa res, da sem tudi sam slisal ze ogromno zgodb iz prve roke (sopotniki, znanci) o tem, kako so njihov avtobus oropala dva moska z maskama cez obraz in pistolo…pa kako so sli gledat, kako se dva tepeta, ker so mislili, da je capoeira, potem pa videli, da en lezi mrtev zaboden v mlaki krvi, pa razni strelski obracuni, ropi junkijev z iglami, v gatah in bos nazaj domov…  Aaaampak…

Blazno zanimivo se mi poleg belote zdi tudi razlika v postavah… Ljudje, ki zivijob plazah vsak vecer tecejo, hodijo v fitnes, na lepotne operacije, pijejo napitke z imeni ala Superman, Matrix, Mega boy, Terminator, kis o mesanica sadja, guavarane in proteinov…skrtaka, lepi in izklesani so zapopizdit! No na drugi strani pa imas ljudi, ki se ne prehranjujeo s temi napitki ampak v znamenitih restavracijah, kjer placas na kilo.+ vedno veliko fizola, riza, mesa, sira, ocvrtih zadev, tako da sem videl ravno v Braziliji najbolj debele ljudi. Resno jih je vecina  vsaj okroglolicnih, ce ze ne debelih…Ok.. mamica zraven mene je zacela dojit in mi je koncentracija za trenutek padla… sem nazaj… No gremo na joske, ce smo ze pri temu… Na plazi ne vidis nobene, razen tiste od prej omenjenega debelusnega moskega.. Vidis pa riti vseh barv in velikosti. Kopalke niso tako raznolike, predvsem ne velikost, ki je vec ali manj minimalna. Na sreco je morje hladno, tako da se lahko ohladis po sprehodu po vroci vroci plazi. Tamau zraven mene cmoka ob hranjenju, kar me samo spomni na to, da se nisem imel zajtrka..grrr..

Poleg riti sem sobil tudi svojo degustacijo karnevala… Po zabavi od Julianinega fanta prijatelja v vili na hribu z bazenom, domaco hrano, capirinjami in razgledom na Jezusa smo se odpravili na ‘vajo’ ene izmed najvecjih karnivalskih skupin. Zadevo sem si sam predstavljal dosti manjso, z vec perja in migetajocih riti, ampak se je na koncu izkazalo, da je to bolj velika festa v velihi hali z veliko sambe. Tudi prav! Vrhunec zame je bil, ko se je koncal uradni koncertni del in so nastopili karnevalski bobnarji. Cca 45 ljudi vseh starosti in polti istocasno tolce po vseh mogocih bobnih. Na sreco je tudi bil tudi tokrat velik fotoaparat avtomatsko vstopnica za to, da so me spustili na balkon med bobnarje. Energija nasmejanih, prepotenih bobnarjev in vibracije bobnov samih, gredo direktno skozi tvoje telo. Zares nepozaben obcutek. Na glavnem odru so se ob zvokih bobnov koncno zacele tresti blescece, pernate, gole riti in tokrat je bila fascinantna neverjetna hitrost, ferkvenca plesnih korakov plesalk. Ne vem, ce sem ze videl tako hitre gibe… Nima smisla, da probam opisat, ker si boste samo mislila, mah, ta je blesav, o cem to govori… Morate videti 1x sami…

Zadnji dan v Riu, ko se shooting splaval po vodi, me je Julija odpeljala v bohemsko Lapo. Ljubezen na prvi pogled. Stare vile, stare tovarne, lusni barcki, tako lokalni, kot fensi in po sprehajanju po stranskih ulicicah sva nasla huuuude res dolge stopnice, ki so bile okrasene z mozaiki ploscic iz celega sveta. Julija mi je razlozila, da je tud zivel oz. zivi umetnik, ki to dela ze nekaj let in je cetrt postala bolj obiskana tudi zaradi njegovih umetnin, ki spominjajo na Gaudijeve zadeve v Barceloni… In se preden, sem uspel nejeverno ovreci informacijo, da so ploscice iz celega sveta je Julija ze kazala s prstom na ploscico fanta in dekleta v gorenjski narodni nosi in napisom Slovenija. I rest my case! Skratka…spet.. poglejte fotke… No in ko sva se sprehajala po teh stopnicah je nasproti prisla simpaticna mulatka v lepem kombinezonu…aaaaaa… mmm.. Fala Ingles? Nao..? aaaaammm..foto foto…you you… ok.. OK? Obrigado… In sem dobil vsaj eno fotko, ki sem jo zelel naresti tisti dan..in sicer z super telefonsko govorilnico, ki je bila ravno tam… Preden pa je odsla, pa je se rekla… Ravno grem na improvizacijski ples s skupino.. Pridita pogledat… Ok.. Postanek za pivo potem pa sva sla… In bilo je kaj za videt! Skpina cca 16 moskih in zensk med 25 in 60 leti je ob glasbi ’dj-ja’ plesala, igrala, pela, norela,kot da bi bili na psihadelicnem potovanju… Sem skoraj prepircan, da niso bili na nobeni drogi, sem pa 100%, da so se nadvse zabavali. V dvoranici je bilo ormomno raznih pisanih karnevalskih kostumov, lasulj, smesnih pripomockov, zastav, katere so plesalci med pesmimi menjavali, probavali in z njimi paradirali… Vcasih z bobmom, vcasih skoraj povsem nagi, 1x z umetnimi joskami, drugic enoglasno v mikrofon… Tocno tako si predstavljam, da so izgledale komune hipijev v kaki Nevadski puscavi na LSD-ju! Ko sem bil ze utrujen samo od gledanja z odprtimi usti in procesiranjem vsega videnega sem se odpravil ven na zrak in zaslisal znan zvok bobnov! Buuu jaaaa… Skoraj tekel sem to bliznjega vhoda, ki mi je odkril pogled na temacno opecnato dvorano v kateri je postrojeno vadila skupina bobnarjev. Ponovno me je presenetila energija in pa raznolikost bobnarjev. Od res debelckane punce, do 10 letnega fanta, tetoviranega bodybuilderja, lepe modrooke svetlolaske, starejse crnke in pa pavca z dolgimi dredi. No tudi tukaj sem obsedel za kako uro in do konca zapolnil se tist preostal prostor na 16giga kartici s fotkami in videoposnetki.

In pa cas za kratek comercial brake.  Za na pot so mi v test na Nikon-u fantje dali Dslr Nikon D3100. Zelel sem ga za rezervni fotoaparat v primeru kraje ali okvare mojega predvsem pa zaradi moznosti snemanja HD filmov. Fotic je reees super, ker je super tehnologija skrita v nadvse majhnem in res lahkem ohisju, tako da niti ne ves, da ga imas v nahrbtniku. Velik plus je tudi obdelava posnetkov ze kar s foticem. Vse od raw processinga v jpeg, do tilt shift in fish eye efekta. Minus fotica se mi je kot profesionalcu zdel o to da ni full frame format ter, da so moji stari Nikon objektivi delovali samo na manualnem fokusu. Vsekakor pa se mi zdi zaradi velikosti (majhnosti), funkcij, enostavne uporabe ter cene mega foto za fotografe, ki si zelijo vstop v svet DSLR-jev!

Fun fact: V Riu so izumili sport, ki ga poznamo tudi iz nasih plaz – Frescball? Nekaj podobnega… Skratka dva loparcka in zogica, ki jo nabijas gor pa dol…

Aaajaaa.. Se eno fascinantno zadevo sem videl… Vsak dan v tednu, od jutra do noci je v nekem nekdanjem nogometnem stadionu sejem/festa z glasbo, hrano in izdelki iz severa drzave. Nek ’oktoberfest’, za vse priseljence iz severa in ljudi, ki jim je vsec forro. Polno restavracij, malih prodajalnic, 2 ogromna odra vsak na svojem ’golu’ in se par malih odrov z zivo glasbo in ljudmi, ki plesejo. Tukaj sem si privoscil enega Jezusa – zelo popularen a precej nauziten napitek z gvarano flurescencno roza barve. Jedli smo pa tudi znacilno juho, ki vsebuje neko rastlino, ki ti malo omrtvici usta in poskrbi za to, da se dodatno slinis..Haha..ja vem kako ogabno se to slisi, s tem da si morate predstavljati se to, da je notri prozoren sluz manioke in je kulinaricna izkusnja popolna! Druga zanimiva in zelo popularna zadeva je pa tapioka. Total zanimivo.. Izgleda kot bela moka in ko jo posujejo na vroco ponev, se strdi, sprime in postane kot prozorna zelatina. Na to zadevico das potem lahko sir, paradiznik, banane, meso..karkoli..in zapres se z eno plastjo. Prozoren sendvic je priporocljivo pojesti cim prej, ker z ohlajanjem postaja cedalje trsa in bolj zvecljiva.

 

Advertisements

One response

  1. leblon pod sladkorno štruco?? ta bo pa težka. nad leblonom je dois irmaos (dva brata), pol naprej pa še pedra de gavea

    February 4, 2011 at 1:50 pm

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s