New York – Colombia – Brazil

Last days in Colombia for the Jungle boy…

Za trenutek, mi je bilo zal da nisem sel z dekleti v pragozd saj je bil hostel sumljivo prazen in tih. Kmalu pa sem spoznal mehicanko in dva cilenca, ki so prispeli tisti dan v hostel , pa tudi kolumbijsko svedski par s katrima sem bil pri samanu se je odlocil, da ostane tu.  Z mehicanko sva tako naredila bovlo iz lule (ja sadju se rece lula), ananasa, manga, marakuje in ruma, parcek je naredil vecerjo, cilenca pa sta prispevala steklenico njihove tradicionalne zganjice iz grozdja – Pisco. Ob vseh teh dobrotah in debatah smo zamudili optimalno priloznost za dvokratno odstevanje. V Braziliji 2 ulice stran je namrec +1 ura… No, zamudili smo tudi Kolumbijsko odstevanje, aaaampak… Who needs that anyway, glavni so lubcki, cestitke in objemanje…  V Kolumbiji imajo cool obicaj, da decembra naredijo lutko v podobi cloveka, obleceno, s kakim klubukom, vcasih ocali, ki jo imenujejo Ano Vieho (Staro leto) in to lutko ob polnoci pred hiso zazgejo. Ob ogledu gorenja lutke pri eni izmed his smo pri domacinih podegustirali se par piijac potem smo se pa vsi skupaj odpravili v klub Boa, kjer sem imel se zadnjo (zvrhano) mero salse, merengueja, vagenata…  Res bom pogresal to glasbo in plesanje in upam, da mi bo sla Samba vsaj priblizno odnog…

Mackast 1. Janurar se je zacel precej bedno saj so me budili vsako uro, zacensi z 6.00. Cez eno uro gres na turo…7.00 ne gres na turo, ni dosti prijavljenih… 8.00 bomo probal najti nove in ti javimo…9.00 imamo 3 nove, spakiraj, cez 5 minut gremo. Zeh… Moto taxi do Brazilskega pristanisca, hiter pozdrav sopotnikoma iz Francije in Kolumbijcu in ze smo se peljali po Amazonki proti Peruju. Smesna druscina… 2 francoza, ki sta bila, kljub izgledu super geekov face in delata v Bogoti kot prostovoljca, njun prijatelj ravnotako iz Bogote, ki je prvic v zivo videl naravo in pa 20 letni voznik colna/vodic.… 🙂 Ze prvi postanek je bil zanimiv. Degustiranje Peruanskega Pilsna v koliscarski vasi in pa debata s 3 dolgolasimi in bradatimi gospodi od katerih je en nosil dolgo indigo modro tuniko Jezus style. Gospodje so bili duhovik in prijatelj, clani neke cudne precej nove amazonske judovske cerkve. Videli smo tudi nekaj vernic, katere pa nosijo pokrivala, kot jih v Sloveniji nosijo nune, samo da so razlicnih barv. Zabavna in zanimiva debata, kmalu po tem pa nadaljevanje poti v cedalje manjse (a se vedno precej ogromne) pritoke Amazonke. V 3 urah smo prispeli v naso bazo za naslednje 3 dni. Velika s palmini listi krita hisa na kolih ob reki. Ob hisi sta bili 2 ogromni drevesi polni velikih visecih gnezd v obliki solze v katerih so gnezdile velike crne ptice z rumenimi repi.  Rajsko. Male 2 posteljne sobice z mrezami proti komarjem, velika jedilnica s 3 mizami, v blizini pa se igrisce za nogomet in odbojko. 3 odlicni obroki dnevno, pri katerih nam je redno delala druzbo Mariana, velika zelena papiga, ki je vedno pritekla iz kuhinje in splezala na mizo, ko je videla, da jemo. Ce koga zanima, papige imajo rade vse razen prazene cebule.  Ze prvi dan v provinci Amazonas sem ugotovil, da je najljubise del moje Nikon opreme, majica, ki sem jo dobil od Nikona za podvodni shooting na Slovenskem Top Modelu, ki hitro vpija pot in se tudi hitro susi. Brez le te bi bilo zivljenje tam nadvse neprijetno in premoceno. H kompetu je pasala tudi nadvse ne(modna) rdeca rutka na celu, ki je prepircevala napade ogromnih potnih kapelj in komerarjev. Pa gumjasti skornji… Proti blatu, predvsem pa kakim neprijaznim plazilcem in zuzelkam. In smo sli.. Na 4 urno pojanje po pragozdu. To drevo je proti crevesnim zajedalcem, sok tistega drevesa zmesas z urinom in pomaga proti kacjim pikom, ce zmeskas te mravlje, delujejo kot parfum, tole je kavcuk, tam kakav, v luknji tarantela, tej liliani se rece ognjena lilijana, ker ce se je dotaknes, je obcutek, kot bi se spekel in moras roko sprati pod mrzlo vodo, te jagode se uporabljajo za barvanje, prvo je barva rdeca potem pa se spremeni v modro, tukaj v blizini je divja macka, pri tem drevesu lahko zaznate vonj urina, sadezi te palme so odlicni ampak morajo biti povsem rumeni, tole je lilijana, ki jo presekas z maceto in vsebuje pitno vodo in tam je plezalno drevo.. Kdo gre z mano? Valda, ce se gre za drevo in plezanje sem vedno za… Ogromna gmota, vecjih in manjsih korenin, vej, stebel, ki so molele v vse strani in bile res idealne za plezanje. No ja idealne, ce ni tako vroce in ce nimas obutih blatnih skornjev. Sledil sem Gilbertu in kaj kmalu sva bila na 15 metrih visine… Amm, kako pa dol? Gilberto je skocil na bliznjo liliano in se v stilu gasilca spustil do dna. To se je dejansko izkazalo za najbolj zabavno in hitro spuscanje, tokrat so skornji precej pomagali. Sopotniki so z izbuljenimi ocmi ostali na tleh in ob najinem spustu navduseno ploskali. They shoud go out more often! 🙂 Komarjev je bilo celo morje in so se kljub dolgim oblacilom in toni repelenta veselo pasli na nas. Od zivali smo videli kar nekaj opic, tukana, kolibrija, tarantelo, neko veliko veverico, malega vrecarja, orgomo metuljev vseh barv in velikosti, skoraj najbolj pa me je navdusil prelet pavov. Kdo bi si mislil, da srecas to pozersko vrtno zival sredi pragozda visoko v krosnjah dreves?! Vsako preckanje reke po podrtem drevesu je bilo pravo veselje… Nasi trije junaki so ne glede na sirino drevesa ponavadi izbrali sedeco, plazeco tehniko, ki je bila ze nap ogled precej nerodna … Vsake toliko pa je kak tudi tocil vodo iz skornjev. Poleg vseh videnih zivali pa je bilo vedno najbolj zanimivo poslusati vse zvoke…  1000 razlicnih krikov, zvizgov, brnenja, cviljenja, rjovenja… Res te cel cas spremlja obcutek majhnosti in ob tej ogromni, mogocni dzungli, ki je tam ze tisoce let. Vsakic, ko smo se kam vozili s colnom smo videli enega do 7 delfinov, ki so plavali v blizini. Na zalost mismo meli te srece, da bi videli tudi roza delfine, je bilo pa toliko vec sivih… Po odlicni vecerji je sledil nocni lov na kajmane. Svetis z baterijo v breg in ko zagledas rdece oci, si ga nasel. Vodic je ujel 2 mala, nadvse simpaticna kajmana, kaj vecjega pa se tist vecer okoli nas na zalost ni potikalo. Vsak prosti cas sem namenil igri z nadvse simpaticnimi otroci… Ze to, da sem se ukvarjal z njimi pove, da so bili res cool, ker naceloma…well, nimam zivcov za te male posasti… Sam ti so bili res cool od 2 do 7 let, skos skakali v jezero polno piranj, skupaj smo lovili piranje, pa kajakirali po reki, metal sem jih v vodo, oni pa so bili pridni in me gugali v viseci mrezi… Legende… Na ribolovu sem uspel v pol urce ujeti 2 piranje in 2 recne sardine. Barabe male skos grizejo ampak jih je kar tezko potegniti ven. En izmed sopotnikov je iz reke potegnil res veliko, lepo, piranjo z velikimi zobcki. Moje so bile no ja…15-20cm. Zadnji dan je sledilo spanje v dzungli. Vodic in voznik colna sta po tleh pogrnila polivinil, potem smo skupaj napeli mreze proti komarjem in to je bilo to… Nabiranje drv za ogenj, ponoci, v DEZEVNEM gozdu je nadvse nehvalezno opravilo. Itak se ti zdi da se vse okoli tebe premika, celna svetilka postane kaj hitro neuporabna, saj se ti v glavo zaletavajo ogromne vesce in napada te roj komarjev… Drva so pa ali ja, uganili ste vlazna, ali prevec trhla, ali prevec sveza ali pa, kot se je v mojem primeru zgodilo vsebujejo lepega crnega skorpijona, ki je najbolj strupen od vseh vrst v gozdu. Da ne omenjam niti zvoka ob nasi gozdni spalnici, ki je prihajal iz drevesa. Najbolj je spominjal na prhanje konja in vodica se nista mogla zedinit ali je to neka vrsta kace ali je nek sesalec. Ob ognju smo povecerjali, tokrat ne najbolj domaco tuno iz konzerve potem pa je sledilo pripovedovanje strasnih zgodbic, legend, pripovedk. Vse od ogromne anakonde, pa crnega panterja, ki naj bi imel tako velike sape da lahko tece po vodi, o skrivnostnem jezeru polnem diamantov, crnemu vragu, ki pride iz ognja in Kapax-u. Modelu, ki ima v Leticiji spomenik, vidis ga na slikah, koledarjih, vodicih. Lokalna legenda, ker je baje goloroko ujel najvecjo anakondo dalec naokoli in 1x ne vem koliko kilometrov pred sabo porival coln poln turisotv, saj se je le temu pokvaril motor. Kot se za lokalno legendo spodobi ima seveda vsaj svojo zgodbo o njemu in nikoli ne ves katera je res prava. Kadarkoli sem povedal za nasega Strela, so bili vsi zacudeni, noben pa se ni slisal za njega…booo.. Ocitno bi morala z Kapax-om kak kilometer skupi odplavat. Noc pod milim nebom sem si probal omehcas s parimi resilnimi jopici iz colna, ki sem jih uporabil kot armaflex, ampak nisem kaj dosti spal, saj se je ne vem kako vsake pol ure moja mreza napolnila komarjev, ketere sem moral najprej vse pobit, da sem lahko zaspal za naslednje pol ure. Roke sem imel krvave, od lastne krvi… Nasledno jutro pa je sledila voznja nazaj v Kolumbijo – Leticijo, saj smo bili 3 dni v Peruju. Seveda ne bi bil jaz jaz, ce ne bi mogel voziti colna. Na sreco, je bil nad idejo navdusen tudi nas sofer, tako da mi je z veseljem prepustil krmilo in, ko je videl, da mi gre zadeva dobro od rok, zaspal med kupom resilnih jopicev, ki so ga scitili pred zgocim soncem. Jaz sem pa ov brnenju motorja, v druzbi delfinov odpeljal, do Brazilskega pristanisca, kjer sva zaradi blizajoce se nevihte ponovno zamenjala vlogi. To noc sem se zadnjic prespal v idilicni Mahatu house in si dopoldne pred letom nazaj v Bogoto ogledal se Monkey island s Kolumbijsko Svedskim parckom. Na otoku places 8 eurov za vstopnino, potem pa se odpravis v gozd, kjer zacne vodnik spuscati zvizgajoce glasove. GOzd kar naenkrat ozivi. V krosnjah sumi, vse se premika in kar naenkrat te iz blisnjih vej gleda stotine malih uck. Ko vodnik skupini razdeli banana ti ucki pridejo vse blizje, ko je na enkrat na tebi od 3 do 10 malih opic, ki se prerivajo za banana, ki jo drzis v rokah. Huuuude male opice, z malimi hladnimi dlanmi plezajo po tebi, po fotoaparatu, skacejo iz enega turista na drugega. Na koncu so nase majice izgledale, kot slincek 2 letnega mulcka, ki je jedel bananin frutek. Nick aj prijeten pogled ampak toliko bolj prijetna izkusnja. Glede na to, da smo imeli povratek sele cez 2,5 ure in, da ni bilo na otoku kaj dosti za poceti sem se ustulil se k 2 skupinam, ampak opice so postajale vse manj lacne in na koncu si bil vesel, ce je ena sama zobala banano, ki si jo imel v roki. Ko sem med cakanjem zdolgocaseno brskal po nahrbtniku sem nasel en kup skoljk iz plaze na skrajnem severu drzave, ki sedaj niso bile vec tako blescece, kot takrat, ko sem jih pobral iz vode. Namesto, da bi jih vrgel stran sem se odlocil, da jih dam prodajalcem in izdelovalcev spominkov na otoku. Na zacetku se mi to ni zdelo nic posebnega, ampak, ko sem jim jih dal so se vsi zbrali na kupu in jih obcudovali. Sele takrat sem se zavedel, da je to verjetno prvic in zadnjic, da dobijo tako darilo iz drugega, skrajenga dela drzave. They happy, me happy. Po pvratku v hostel mi je kanadski cimer povedal, da se je odlocil, da bo se 3 tedne ostal v hostlu in pomagal gazdi v zameno za prenocisce in hrano. Bil sem nevoscljiv in privoscljiv, uzival bo.

Pristanek v Bogoti je bil isti kot, prvic, ko sem prisel iz New Yorka, dezeven, mrzel in poln prometa. Na letaliscu me je pobral Jose pri katerem smo bili nastanjeni v Cali-ju in me odpeljal nazaj v znani dom. Debata s cimri, kasneje pa se foto shooting. Na emailu sem namrec videl, da je naslednji dan rok za oddajo fotografije, za kratek intervju v reviji Gloss. Marcela je iz papirja izrezala kamero, Juan, ki je snemalec je prevzel fotoaparat, Carlos je drzal namizno svetilko in smo naredili fotko…

S tezkim srcem sem se naslednji dan peljal proti letaliscu, v kolumbiji sem nasel vse kar sem iskal in rabil. Mega ljudi, mega hrano, mega naravo, mega glasbo in ples, mega dozivetja… In ravno sem se navadil jezika, voznje, policajev in vsega, pa moram zaceti se 1x od zacetka… Upam, da bo Brazilija podobna…

Na letaliscu so bile ogromne kolone in sem rabil kaki 2 uri in pol, da sem prisel do vrat za vkrcanje na letalo. Ravno ko sem se prenehal cudit temu, da ni stozjega nadzora nad prometom z drogami se je pred mano zablescala zlata policijska znacka in nakej trenutkov kasneje sem ze bil v s skupinico nakljucno nabranih mozakarjev v sobici na rendgenu. Nobenih kondomov polnih prahu, niso nasli v mojem zelodcu, tako da sem 10 minut kasneje ze sedel v letalu za Sao Pauolo. Koooooncno sem po desetinah letov po celem svetu le docakal svoj ekrancek z nanizankami, filmi in igrami. Uspel sem si pogledati film o Facebooku in pan ovo risanko, katere naslov sem ravno tako pozabil.


Advertisements

One response

  1. :thumbsup: še eno z veseljem pričakovano nadaljevanje in še en užitek.
    In še enkrat hvala! Pa srečno še naprej.

    January 20, 2011 at 10:44 pm

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s