New York – Colombia – Brazil

Welcome to the jungle…

Iz feste v Caliju, pa domov spakirat, spat za 2 urci in ob 6.00 na letalisce za Bogoto in iz Bogote v amazonski pragozd. Cali 33C. Bogota 15C. Leticia 30C. Ze sam let v Leticio je bil nekaj posebnega. Slabi 2 uri leta in kake pol ure po vzletu se je zacela dzungla. Zeleno morje brez konca. Vsakic, ko sem pogledal skozi okno je bil isti pogled. Zelen tepih, ki mu ne vidis konca. Pre pristankom pa smo zakrozili nad ogromno Amazonko, hisiami na kolih, hisicami na vodi in stevilnimi colni vseh velikosti. Ko so se odprla vrata letala je vanj udrla vlazna vrocina in prvih nekaj stopnic iz letala smo vsi hropli zaradi vlazne gostote zraka, ki je nismo vajeni. V 30 metrih hoje do male letaliske zgradbe smo bili ze vsi prepoteni. Leticija, ki lezi na tromeji med Brazilijo, Kolumbijo in Perujem je velika kot hmm, Dravlje in tukaj kraljujejo motorji. Glede na to, da je v radiju 1000km okoli nas samo pragozd in Edina transportna pot so letala in ladje, so avtomobili predragi in prevec neuporabni za vecino ljudi. Nas hostel Mahatu House je na obrobju mesteca v malem raju. Okoli nas so 3 jezerca po katerih se lahko vozis s kanujem, visece mreze, bazencek, povsod palme, ananas, orhideje,(prijazne) goske, 2 psa, macka, hisice pokrite s slamo, caplje, cricki, zabe, tarantele in stotine preglasnih papagajev. Ti papagaji so po mojem mnenju isti, kot tisti v Barceloni. Srednje veliki, zeleni, glasni…
Do Brazilije je od hostla 5 minut hoje, do Peruja pa 15 minut. Meje ni. V hostlu sem si nasel za druzbo Francozinjo in Kolumbijko s katerimi smo sli naslednje jutro v Puerto Narinjo. V vodicu pise, da je vasica ob Amazonki zgled sonaravnega bivanja. Brez avtomobilov, z reciklazo in vsemi eko/bio zadevami, ki pasejo zraven. No takoj po prihodu mi je bilo jasno, da ni spet tako idilicno, saj je bila na mestu kjer so nekoc bili koski, plastika, papir in steklo samo ena velika vreca, pa tudi avtomobil sem takoj zagledal. Ok ok, je ze res, da je bil edini in da je bil resilec, ampak… Je bila pa pot do tja megasticna. Vkrcanje v malem rokavu Amazonke na coln za cca 30 ljudi z velikim motorjem. 200 kubicna zival nas je odglisirala do PN v 2 urah precej divje voznje mimo hlodov vseh velikosti in debelosti, ki so v reki. Amazonka je vredna vsakega spostovanja z svojo velikostjo in kapo dol Martinu Strelu, da se je namakal tukaj toliko casa, kot se pac je. Ne glede na to koliko in kako je plaval je legenda! Vecino ljudi ni zmozna reke preplavat po sirini, ker je reka tako velika. + kajmani (krokodili), piranje, kace, hlodi, 250kubicni gliserji, ladje, ribice, ki ti zaplavajo v penis itd… Ok ok, realno, so najboj nevarni dejansko colni in hlodi ampak tudi zivali ne pomagajo pri morali. V PN smo odsli na setnjo do bliznje vasi v gozdu. Po dobri ure hoje tja in nazaj je bila moja majica tako mokra, da sem jo slekel in vzel. In ni kapnila zgolj ena kapljica, ampak posten poten potocek (ppp). Kot bi gonil sobno kolo v finski savni. Ker v PN, ni bilo kaj vec za poceti smo na obrezju nasli colnarja, ki nas je z manjsim ozkim colnom odpeljal do domacina, indijanca, ki na svoji parceli sredi gozda v jezeru goji najvecjo vrsto lotusov na svetu. Zadeve imajo lahko tudi po 5 in vec metrov premera, ampak mi smo zal videli samo 1,5 meterske… Nam je pa stric pokazal par zanimivih rastlin, dreves, kako naredijo stresno kritino iz palminih listov, vmes skocil v svoje jecerce in potegnil ven 2 mala kajmana. Lusna zivalca, ce ti ne visi ravno iz hrbta. Po tem ogledu nas je soferzdija zapeljal mimo 2 ribicev, da smo pogledali, kaj so ujeli…. Aha, piranje, pa se par zanimivih rib… Na koncu sem ga nazical, da nas odpelje nekam kjer se lahko skopamo. Ja vem.. ne najbolj posreceno sosledje ogleda.. Kajmani, piranje in potem kopanje… Ampak, kajmani so aktivni ponoci in piranje so agresivne predvsem (ali samo), ce so v kakem zaprtem podrocju ala laguna, jezero, kjer ni dovolj hrane… In smo skocili v perujski del Amazonke, ki ni bila prav nic osvezinla, saj je imela, po mojem mnenju vsaj 35 stopinj.
Naslednji dan me ne nova druzba zapustila, saj sta dekleti odsli na treking in dozivetje novega leta v pragozdu. Pred novim letom sem se zelel udeleziti obrednega pitja Jahee-ja pri samanu v dzungli. Jahe je napitek, ki ga obredno pijejo ze stoletja na celotnem podrocju pragozda in o njem krozijo stevilne legende in zgodbe. Gre za ciscenje telesa in duha. Ob obredu pitja, ki se odvija v manjsi skupini dozivis halucinacije in srecas svojo podzavest, svoje strahove ali veselje. Slisal sem veliko pozitivnih in veselih vizij in tavno toliko strasnih, vse pa brez izjeme razsvetljenske. Ciscenje telesa pa vkljucuje post pred obredom in pa izlocitev strupov iz telesa od spredaj ali od vzadaj, no vcasih tudi oboje. No in smo sli do samana Viliama. Njegov naslov je 7.5 kilometrov iz Leticie potem pa pol ure ravno skozi gozd do njegove Maloce. Ogromne obredne hise. Na zacetku me je res zmotilo, ker smo srecali par skupin turistov in ko sem videl nek Viliamov bullshit blagoslov, ki se je koncal z molitvijo ocenasa?!? Ko so turista odsli in smo ostali sami pa sem spremenil mnenje saj je zacel iskreno pripovedovati razlicne zgodbe o gozdu, obredih, zivljenju… Na veliko razocaranje, je bil Viliam prevec utrujen za obred tisti vecer saj ga je izvajal ze 3 noci zaporedoma nam je pa ponudil 2 sveti rastlini indijancev. Tobak in koko. Tobak uzivajo koncentriran kot gosto crno tekocino, koko pa posuseno in zmleto v fin fin prah. Ni bilo kakega bistvenega efekta je bila pa zanimiva degustacija. I was ready for Jahee, but Jahee was not ready for me… Next time…

 

Advertisements

4 responses

  1. Kje si bog dežja! Upam, da se opravičiš Brazilcem za kataklizmo, ki si jim jo prinesel! :))

    January 15, 2011 at 10:13 am

  2. Pingback: Welcome to the jungle… Leticia…Colombia « I came, I saw, I photographed…

  3. Uff… Pogledal novice zdele ja… Se dobro, da tokrat letim.. Bi drugace spet imel bliznja srecanja s plazovi… Ne vem kaj se dogaja tukaj..

    January 15, 2011 at 3:33 pm

  4. Milos

    Haha zanimivo – nam so pa rekli, da so piranje bolj agresivne v rekah, ko smo bli do pasu v mlakuži v Pantanalu in jih lovili… 🙂
    Res škoda za šamana…

    January 15, 2011 at 7:03 pm

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s