New York – Colombia – Brazil

Taganga – Tayrona – Mud vulcano – Cartagena

Highlight Tagange je bilo vsekakor potapljanje. Sem sicer ze dozivel dosti boljso vidljivost in bolj pester podvodni svet… Ampak glede na to, da se nisem potapljal v morju ze kar nekaj casa je bilo mega. Videl 2 ogromni moreni, veliko rib napihovalk, od katerih se ni obena napihnina ne glede na to kok sem se preganjal za njimi, pa 2 meterski barakudi, ogromne korale, igle, morsko kaco in se dosti eksotike. Najbolj noro pa je bilo, ko smo se potapljali pod ogromnimi valovi. Ja konc… Ne da se opisat z besedami kaj se dogaja nad tabo… Kot da bi gledal premikanje nevihtnih oblakov v hitrem posnetku. Ludilo.

Kljub simpaticni vasici ob morju in mega hostlom s hudim francoskim kuharjem nama je postalo kaj kmalu dolgcas, tako da sva se odlocila da greva v nacionalni park Tairona. Ce sem iskren najprej nisem bil najbolj navdusen nad mislijo o dragi vstopnini in 2 urni hoji do destinacije za zgolj se eno plazo…ampak, ko sem videl to plazo sem spremenil mnenje. Karti je sla kupit Margarita, glede na to da je za tujce 2x drazje in potem sva krenila na pot. Seveda sem ob preracunavanju kaj vzeti s sabo in cesa ne naredil par napak… ala mogoce raje tezji fotoaparat s polno baterijo ali se bolj pomembno naglavno svetilko, ki sem jo kupil v NY prav v ta namen…? Eno uro skozi tropski gozd, kjer ne srecas zive duse, razen modrih metuljev velikih za 2 cloveski dlani in pa tisocih krojaskih mravelj, ki po svojih avtocestah nosijo na hrbtu ogromne zelene liste. Res mega pogled…od dalec…Pri hoji seveda vsake toliko kako ponesreci pohodis in to kmalu obzalujes. Zaradi blata, ki se nekje vdira tudi do kolen je namrec edina opcija ta, da hodis bos. Palme, tropska drevesa, ogromne okrogle skale, liliane so podnevi nadvse interesantne, ko pa naju je zajela noc pa so skupaj z blatom in brez luci postale male more. Ce ne bi bila na nebu polna luna in gozd poln kresnick bi se bolj besnel nad tem, da se nisva napot podala kako uro prej… Pustimo spet to jamranje… Kar te ne okrepi te naredi mocnejsega… Na koncu sva le prisla do kampa, visece mreze in rajske plaze. Kilometri mivke, palm in nadvse odstekanih okroglih skal raztresenih po plazi, kot bi jih pozabil otrok, ki se je navelical igre. Seveda pa dodatno polepsajo celotno sceno tudi  jate pelikanov, ki te preletijo vsake toliko casa v svoji V formaciji…  Videl sem ze ogromno tropskih plaz na Kubi, v Aziji, Mehiki ampak ta je definitivno najlepsa… Pricakovanega zura sicer ni bilo, saj so prednjacili parcki in druzinice, sem pa uspel zato od zacetka do konca prebrati Mladino na plazi in dobiti sveze opeklinice…  Ugotovil sem tudi, da nisem clovek za visece mreze… Ta polozaj polmeseca, kaj pa vem, just not me… Ne vem kako nama je uspelo tudi to, da sva s sabo vzela premalo denarja… Jao… Na koncu sva tok dobro izracunala in imela toliko srece, da sva porabila cisto cisto vsak kovanec, ki sva ha nasla v zadnjih zepih in na dnu nahrbtnika, da sva imela dovolj za vse… Seveda ne gre pozabiti tudi dogodka, ko je Matjaz zelel slikati oslicka pred eno hiso… Ko se mu priblizujem pocasi, se Margarita zadere..Matjaaaaz… jaz se obrnem in samo vidim eno belo gmoto tik za mano… Ta bela gmota se zapici vame in obvisi za sekundo na meni, potem pa pade dol… In kaj je blo.. Ena blazno nasikana gos, ki me je zahrbtno ugriznila… Za vecerjo je bila perutnina!

No ja denarja ni bilo ravno prav..Kar nekaj premalo, da nazaj do avtomobila odjahala, da bi si prihranila cas in blato… Tako, da sva samo pomahala debelim turistkam pod kljuseti in se odpravila v borbo z bodicastim rastjem in blatom…

Po prihodi iz parka sva se odpravila proti najbolj turisticnemu mestu v Kolumbiji – Kartageni, se preden, pa sem si uspel umit celo blato iz nog sva ze bila v blatnem vulkanu v blizini Kartagene. Vulkanski krater je visok kakih 20-30 metrov, premer je cca 4×5 metrov in notri je…Ja kaj pa drugega kot prijetno toplo , gosto blato. Ko se skobacas v krater in katerega vsake toliko casa pribrbota, se ulezes na hrbet in te zmasirajo. Po masazi pa veselo se nakaj casa ugotavljas fizikalne lastnosti te tekocine. Potonit ne mores, plavas lahko za silo, potunkas se lahko za kakih 5 cm ampak zaradi oci ni najbolj pametna odlocitev itd… Mega mega mega feeling! Po blatkanju sledi umivanje v bliznjem jezeru. Ena mama te s skafom spere in zdrgne, druga pa ti potegne dol kopalke in jih spuca. Full service, ki je naceloma brezplacen ampak valda das kak euro napitnine…

Ce bi izpustil obisk Cartegene, kot sem malce razmisljal bi mi bilo posteno zal. Najstarejse mesto v Kolumbiji ima cudovito spansko arhitekturo, lepe butike, restavracije, trge, zivo glasbo… Cisto napsrotje vsega kar sem do takrat videl v Kolumbiji. Sicer se hitro navelicas, da ti zelijo na vsakem koraku nekaj prodat, ampak… Naletela sva tudi na neko mega prireditev z stevilnimi znanimi kubanskimi glasbeniki, tako da sem koncno spet dobil dozo zive glasbe v zivo. Mega koncerti, akrobati na svilenih vrveh, karnevalski plesalci, orkester, misice… Ni da ni…

Sedaj naju pa caka manj prijeten del potovanja… prit nazaj na jug. 1100km in to pot sva dokaj klavrno zacela. Plan za danes je (bil) voziti 12 ur in priti na pol poti… No, ura je 3.35 in sva prevozila 2% poti, sedaj pa cakava ze 2 uri nepremicno v koloni tovornjakov. Sedaj sva namrec na predelu, ki je bil najbolj prizadet s poplavami. Do sedaj sva ze preckala prezej zalostne predele z zasilnimi bivalisci, kjer so na crpalki mnizici delili pakete Rdecega kriza in pa videla kar nekaj vasi, ki so bile povsem pod vodo. Vse tako kaze, da naju caka se vec takih prizorov.

Hjam… Plana sva se poizkusila cim bolje drzat in kljub temu, da sva bila v avtomobilu od 10.00 zjutraj do 2.00 ponoci sva bila 130km oziroma 4 ure prekratka. Glavna cesta, ki je izgledala na zemljevidu prav simpaticna je namrec vodila cez gorske prelaze, kar pa pomeni veliko prehitevanja tovornjakov cez ovinke. Take voznje, sem se sedaj ze dobro navadil in ne glede na to kako kamikaze izgleda to pocetje, se dejansko najveckrat lepo resi tudi, ce cez ovinek nasproti pripelje kak drug avtomobil. No ja v 1100km je bilo kljub vsemu kar precej skor-ov, z raznimi tovornjaki, plazovi in da sploh ne omenjam zivali na cesti. Prehitevas avtomobil, ko ti na drugi strani pred avto skoci konj… Sem pa do sedaj uspel tudi ze to nastudirat, da naprimer konju potrobis in se umakne, isto je s psmi ter osli, medtem ko moras krave pustiti, da odpeketajo svojo pot in gres mimo nje po tisti strani, ki se ti zdi glede na njeno hitrost najbolj optimalna. Lisica pa se ni izkazala za najbolj brihtno in je tekla pred avtom 5 minut, namesto da bi skocila iz ceste al levo al desno. Ko sem videl, da je bila ze precej zadihana sem ustavil avtomobil, ugasnil luci za par sekund in je sla po svoje… V blizini Panamske meje so bile kontrolne tocke bolj pogoste in preiskave malce bolj temeljite… Sem dobil obcutek,da si vsak vojak zeli najti vsaj kak gran koke, da ti lahko potem zagrozi z zaporom in se mu odkupis z denarjem…  Podobno se je debata zacela tudi, ko naju je ustavila policija zaradi prehitevanja… ja tovornjaka cez zvojno crto v ovinek. Sploh, ko sem moral prvic pokazati voznisko dovoljenje in sem imel samo mojo lepo roza knjizico v slovenscini… Med debato je ze kazalo na to, da bodo zasegli avtomobil?! Ampak na koncu je kot ze veckrat po prej pretehtal zenski sarm in prijaznost, tako da sva jo odnesla le z opozorilom. Na tem podrocju bogatem z nasadi najboljse kave, tobaka in zelenjave, ter farm goveda je tudi najvec paramilitarcev. Le ti so bili ustanovljeni za borbo proti gverilcem, ampak so se po pripovedovanju z leti vse bolj in bolj zaceli osamosvajat in bili krivi za tisoce umorov politicnih nasprotnikov, pravtako pa si so prisvojili stevilne kokainske posle. Vlada si ze kar nekaj casa prizadeva omejit njihovo dejavnost, ki je usla izpod nadzora, ampak… No enega izmed the big guys with big guns sem videl, ko me je prehitel s krosko na gorski cesti.

Na cestah obstajajo samo trije tipi avtomobilov. Ogromni tovornjaki (videl sem celo 3 tovornjake s 4 prikolicami!!!) in avtobusi, terenci in pa mini avtomobilcki ala twingo. Tako, da cela voznja po hribih izgleda, kot igra kamen, papir, skarje. Vsak je dober v necemu in noben v vsem… Potem pa kombiniraj, hitrost, moc, drznost…\\e pa dostikrat na kolumbijskih cestah pocutis kot doma…Zakaj? Peljala sva se mimo Albanije, Montenegra, Berlina, Versailla, Madrida, Armenie, Damasca, tukaj v Amaziniji je pa se Macedonia! 😀 Cakam samo se na Sisko in pa Domzale….

Prevozila sva Medellin, mesto kokainskih kartelov, mesto pomladi, najlepsih zensk in najstevilcnejsih bozicnih luck. Toliko kica na enem mestu le stezka najdes. Vse se vrti, sveti, utripa, pa vse mozne figurice ala pingvini, snezaki, svetopisemske osebe velike tudi po 2 metra. Ne predstavljam si kako kolumbija izgleda iz letala ponoci in kaki so racuni za elektriko, ker res ne poznajo meja. Mesto samo je dosti lepse in bolj razvito tudi od glavnega mesta. Vecino so zato zaluzni prav karteli. Escobar je kot sem slisal pred 20 leti drzavi celo ponudil, da odplaca celotni mednarodni financni dolg… Sicer ne vem kaj je zelel v zameno ampak, lahko si predstavljate kaki denarci so se obracali v mestu.

Mesani utrinki:

Kamioni polni banan, plantaze banan, plodovi kakavovca naplavljeni na obalo, povsod mandarine, lubenice, mango in vso ostalo sadje katerega imena zal se vedno ne poznam… Super vitaminski trip.

Sibice.. Vzigalice so ena izmed zadev katerih sem se najbolj razveselil… Ja? Zakaj? Ozdravljen piroman v meni je koncno nasel sibice, ki jih lahko kot vsak posten kavboj prizges na svojem skornju (ker pa nimam skornjev) ali ob zidu, tleh… Mega.. Lots of fun.

Znaki ob cesti… Pozor kolesa.. In ne to kakrsnakoli kolesa, o ne, oni imajo na sliki silhueto hudega gorskega kolesa z vzmetenjem spredaj in zadaj! Isto za motorje… + videl in slikal sem znak, pozor mravlincarji preckajo cesto. Aaaaaaaaaaa…. Ljubim mravlincarje, vozil bistveno pocasneje kot ponavadi ampak se vseeno ni prav nobeden odlocil za preckanje… Dolgcas…

Ogromno avtobusov ima cez celo zadnjo steklo sliko jezusa ali kakega svetopisemskega prizora… Dost strasljivo, ampak ko pomislis kako vozijo…

Nic… Naslednjic se upam javim s kako novico iz mesta najlepsih deklet in Pabla Escobarja, kokainskega barona 80tih.

 

Advertisements

5 responses

  1. No ne bom ponavljal superlativov, ker sem najbrž že dolgočasen. Podoživljam (vsaj delno oz. kolikor se da na temelju opisov) in občudujem tvojo energijo, da na koncu dneva še poiščeš WiFi točko in objaviš blog.

    Pogrešam le več fotk, pa ne mislim le na tole, izjemno skopo tokratno dozo, nasploh se ne bi branil, če bi zraven vsakega bloga dal vse, kar si v povezavi s tistim delom popotovanja poslikal.

    January 6, 2011 at 2:16 pm

  2. Pingback: Taganga – Tayrona – Mud Vulcano – Cartagena « I came, I saw, I photographed…

  3. Milos

    Najsić again! Tko kot Lovas pravi – svaka čast, da napišeš na vsake tolko mal reporta, ker sede prebrat tuki v megli in mrazu, ampak ja – itak da bi mel vsi več fotk! No, pa sej boš rajš pol odpredaval, ko prideš nazaj, bo bolj trippy.

    Funky tole blato. Čeprov maš zlo gejiš pozo tam z unim tipom, ko zgleda tko, kot da bi te v naročju držal hahaha… Lahko bi se pa spomnili, da bi te za doplačilo umivale še kakšne bolj luštne dekline, a?! 🙂 Te itak, da so đabe! 😛

    Ajd, sejf bro!

    January 7, 2011 at 9:59 am

  4. Hud report!

    Primera princesa je mela pa veze. Ker segunda velik boljš zgleda 🙂

    January 10, 2011 at 12:36 pm

  5. Ej a lahko kaj žensk slikaš, čist tako za publiko? 🙂

    January 10, 2011 at 10:42 pm

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s