New York – Colombia – Brazil

Brezpotja med Cabo de la velo in Tagango

Po Valladuparju je sledila cestna karvarija… Do Rioache naj bi bilo prijetnih 90km voznje,  kar pa se je razvleklo na skoraj 2 dneva voznje… Plaz zasul cesto in reka odnesla most… Cesta je vsekakor odprta, cesta je zaprta, cesta se odpre ob 2.00, cesta bo zaprta se 2 dni… Tako nekako so sli sledili odgovori na vprasanje o prevoznosti… Deilema je bila, ali pocakati en dan, da se cesta verjetno odpre in sva v eni uri na destinaciji ali se odpravit okoli na drugo destinacijo in po vsej verjetnosti spustiti najbolj severni del Juzne amerike… Odlocila sva se, da pocakava na odprtje ceste in prespala v vukojebini, v hotelu El Paradiso.. Brez oken, brez vrat v kopalinico, brez tople vode, ampak z najvecjo posteljo kar sem jih videl v zivljenju (zakonska pa pol) ter posterjem topless kolumbijske lepotice… Vsaj nekaj… Tudi nasledni dan so se zvrstili povsem random odgovori, kot prejsni dan, zato sva vseeno picila proti destinaciji in cestna zapora prejsnega dne se je prestavila nekaj kilometrov dalje… Tisoce avtomobilov (glavna cestna povezava) nabasanih ne v eno vrsto ampak v 2,3, vcasih 4… Totalen kaos in nenehno prehitevanje in urivanje… Vcasih sledih kolini in prehitevas malo, vcasih pa si ti tisti, ki ne spustis rinejocega nazaj v vrsto…  Kakorkoli ze… po kar nekaj urah zajebancije sva prisla mimo plazu in na drugi strani, nikjer nobenega avtomobila, kot da so se vsi vrdli v zemljo… Situacijo z mostom je resil kar lokalni kmet, ki je speljal obvoz cez njegov ranc, kjer si potem preckal reko… Z osebnim avtomobilom ne vem kako jim uspe, ampak s terencem jaz sem totalno uzival… Potem pa gaaaas… Zacela se je ravnina in prvic sem celo stisnil masino do ne ravno zavidljivih 140kmh. Ob karibskem morju sva bila kot bi mignil… Rioacha, je precej velika in nezanimivia, morje toplo in nic kaj simpaticne rjave barve. Na drogovih ob plazi kvihtajo mladci z zagorelimi telesi, na cesti pa mame prodajajo pisane tipicne kolumbijske torbe, ki jo cisto vsi nosijo – mochile. Z Margarito sva hlepela po ribi in jo tudi dobila v lokalni gostilnici, postrezeno z slatkimi platanami. Super… Glede na to, da je imela Mar nasledji dan 30 let sem se med cakanjem na hrano izmuznil v slascicarno in narocil torto z napisom, Feliz compleanos Margareta in le to postavil na sedez najinega avtomobila… Riba je bila top, presenecenje pa uspelo vec kot cool. Ker nisva zelela obticati v tem mestu sva se odpravila kar naprej proti najini naslednji destinaciji Manaura. Tja sva prispela ponoci in mala vasica res ni dajala obcutka, da lezi ob morju… Kratek google search je izdal, da so na plazi Cabanje Don Felipeja zato sva se spravila to tudi poiskati… In res.. slej ko prej sva tik ob plazi nasla leseno hisico, brez oken, tekoce vode, ampak z glasno glasbo… Don Felipe je praznoval rojstvo otroka ampak klub temu nama je hitro postavil na lesenem pomolu ob morju mizico, dva stola, dve pivi in 2 vilcki, da sva lahko se midva nacela najino torto in koncno zadihala svez morski zrak. Sprehod ob mesecini po pesceni plazi in pa spat…

Danes pa je bila spet akcija… Cabo de la Vela… Vasica na najbolj severni tocki Juzne Amerike… Puscava, savana in pa cesta, ki si niti ne zasluzi tega imena… Kraljestvo Toyot in pa najinega Sevija, ki jim je dobro konkuriral. Kar nekaj ur po luknjah s povprecno hitrostno 15kmh, ampak tudi tokra..oz. se posebej torat se je res splacalo potrpet… Nora rdeca vulkanska pokrajina in samotne pescene plaze. Na sreco sva ze na pol poti srecala eno Toyoto, ki so sli v isto smer, tako da sva jim potem samo sledila… Po the brezpotjih, preckanjih parih recic in blatnih kopeli je bila druzba vec kot zazeljena. Da malce skrajsam celotno zadevo… Vecino dne sva prezivela sama na plazi z zelenim morjem in ogromnimi valovi in med najimim metanjem v valove so se nekaj metrov stran v vodo zaganjali pelikani in lovili ribe. Povsod zanimivi vulkanski kamni in raznilike skoljke… Ura je sedaj 8.45 in Margareta ze kake pol ure spi. Ko tukaj zaide sonce ni kaj za poceti razen poslusati valov ali brnenje elektric nih generatorjev.  Midva sva se odlocila za valove tako, da so najina hamacka (viseci mrezi) obeslili pod stehco 5 metrov od morja, pa da vidimo kako se spi v teh zadevah…

Spi se tako tako… nabor poz ni ravno zavidljiv.. Na hrbtu ali pa malo na levo oz. desno stran.  Takoj zjutraj sva se odrpavila se 1x na hitro v puscavo na samotno plazo na jutranjo borbo z valovi, do tja zapeljala se 3 gringote, ki so hodili po razbeljenem pesku, po kopanju pa nazaj cez drn in strm v civilizacijo. Pot cel cas poteka ob eni izmed redkih zelezniskih prog v Kolumbiji, ki je sredi puscave zaradi enega izmed najvecjih rudnikov premoga na svetu. Na poti nazaj sva spet opazovala 1000 kuscarjev vseh barv in velikosti. Ena izmed bolj smesnih zadev je pa bila ta, da so naju ustavili mladoletni vojaki (pri njih je vojska namrec obvezna) in so naju prosili, ce lahko iz tanka avtomobila vzamejo nekaj bencina, saj jim ga je zmanjkalo za kuho. Po 15 minutah davljenja in cuzanja so nekako ugotovili, da it te mokene bo kruha, zato so se poslovili in sva picila dalje. Do sedaj so naju ze cca 10x ustavili na vojaski ali policijski kontroli sredi ceste. Vedno so prijazni se najprej rokujejo potem pa, iz kje, kam… vcasih zelijo dokumente avomobila, vcashik pogledat v prtljaznik, nikoli me pa na sreco niso se vprasali za voznisko dovoljenje, ker jim nasa roza knjizica ne bi potegnila ravno… Kljub temu, da sem res max zadovoljen z avtomobilom, ker naju lepo vozi cez vse luknje, blato, vode, sipine naju skos mal zajebava… Na luknjasti cesti se je tako vsakih 20 minut odprla sipa na prtljazniku… Da smo naredili zadevo bolj zabavno in tekoco, sem Margareto navadil, da je skocila iz vozecega avtomobila, zaprla sipo in skocila nazaj v se vedno vozec avtomobil. Vsakic hitreje in vsakic bolj zabavno… Potem, ko smo bili nazaj na asvaltu je zacel avtomobil sam od sebe vsake toliko casa hupat… Prvic, drugi, tretjic je bilo se zabavno… Ko sva bila pa za nekim tovornjakom in tik pred policijsko kontrolo in je zacel neutrudno trobit, pa je bilo malce vec zardevanja in nelagodja… Na koncu je po 5 minutnem neprekinjenem trobljenju izdihnil duso in sedaj o hupi ni ne duha ne sluha… Danes… Skripa.. ampak, se ne veva kako resna je zadeva… Glede na to, da imava se 1500km pred nama upam, da ne ravno… Iz puscave sva prisla pod gorovje Sierra Madre v povsem tropski del z norimi plazami. Izropala sva obcestno stojnico in za 2 vrecke sadja (se 2 novi vrsti probal) dala 1,5 eur! Noro! Ze v Valladuparju pa nama je en stric dal 3 ogromna stebla sladkornega trsa, ki ga sedaj redno poturiva kakemu mozakarju z maceto, da mana ga olubi in ga potem po poti zveciva. Ko boste imeli sanso ga probat, ga morate nujno. Jaz ga obozujem. Trenutno se nahajava v Tagangi… Malo mostece ob plazi, dosti turistov, barckov, zurk, plaz… V hostlu sem tudi naletel na Slovenko s katero pa se nisem uspel spregovoriti…  Jasno mi je postalo tudi zakaj redno pohopsajo na meji 15 letne Britanke s kako kilo koke… 1g tukaj stane 2 eur, medtem ko je v Londonu cca. 90 eur. Now do the math….

Fotke: Cesta, cesta, cesta… Najina jedilnica, spalnica in plaza… Na koncu vojaska degustacija najinega bencina…

 

 

 

Advertisements

3 responses

  1. Pingback: Cabo de la Vela « I came, I saw, I photographed…

  2. Milos

    Seksi ribca in hud žip! Ostalo brezveze itak.

    December 26, 2010 at 5:18 pm

  3. Super, komaj zdaj najdel čas, da preberem to in naslednje nadaljevanje, čeprav ga imam na seznamu “ToDo” že od same objave…

    Bere se kot dober potopisni roman (no če smo iskreni, kot scenarij za dober potopisni roman 🙂 ). Fotke nore, tisti ekstremni široki koti lepo poudarjajo in izboljšujejo itak precejšnjo naravno dramatiko, fantje iz NG se lahko skrijejo. Ko se zadeva zaključi, napišeš še enkrat celo zgodbo v detajle in jim prodaš za “mastne pare”!

    January 6, 2011 at 2:00 pm

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s