New York – Colombia – Brazil

The real adventure

Torej… Namesto enega dne sva se v Bucaramangi zadrzala 3 dni… Moj lepi topi je bil sicer formatiran v 3 urcah, je pa avto mal bolj zafrkaval… Ko je bila popravljena masina, ni delala elektrika… En dan sva sicer lepo izkoristila za ogled Svetnikove mize… Planote, nad ogromnim kanjonom, kjer sva se podala na pohod med nasadi tobaka in ananasov… Tukaj je tudi ogromno jadralnega padalstva in ce imas 10 dni lahko delas mednarodno licenco… Slisi se mamljivo, ampak…10 dni…
Ko je bil avto le nared se je zacel pravi roadtrip… 450km po cesti podobni tisti na Vrsic, le da je bila ta nabasana s tovornjaki, ki so se potem pred vsakim ovinkom cakali, da je sel skozi najprej ened in potem drugi… + obvezna prehitevanja cez dvojno crto + delo na cesti zaradi plazov + izredni prevoz nekih delovnih strojev… Pazi to.. Bonus vsega je bil pa to, da ima najin avto pomojem xenonske luci, ki svetijo na polno ocitno direktno nasproti vozecim v glavo (na cesto namrec ne kaj prida), tako da je vsak DRUG avto, tovornjak prizgal dolge meni direktno v glavo, kao nej jih ugasnem… Kakorkoli ze.. Zelim povedat, da je vcasih 450km peklensko dolgih in da sva bila na koncu res vesela, da je to za nama… Sicer pravijo, da ima vsaka drzava svoj jug ( kar se nanasa predvsem na juznake, mentiliteto)… No Kolumbija ima svoj sever… Kjerkoli sva se ustavila ja glasba sopala na ves glas, ljudje so glasnejsi, temnejse poti…

Danasnji dan je bil poln CE-jev. Zacel se je seveda nadvse pozitivno, dopustu primerno… Greva si pogledat indijansko vasico nedalec stran od Valladapurja, kjer se trenutno nahajava. Nekaj zacimbe je dodal ze na zacetku mimoidoci, ki je pripomnil, da se odpravljava v Rdeco zono, kjer kraljujejo paramilitarci. Naslednja zacimba so bili stevilni vojaki povsod in to, da sva prosti Pueblo Bello ( Lepi vasi) zavila pri dveh tankih parkiranih ob cesti. Ko sva sama drvela po cesti proti vasi so pred nama po cesti bezali le stevilni zeleni leguani in pa tisoce raznobarvnih metuljev. Po slabi uri voznje naenkrat zagledam na skali sedecega indijanca. Spektakularen pogled na moza dolgic temnih las, v belih oblacilih in tipicnom belim pokrivalom. Nisem mogel spustiti te fotke in je na sreco tudi nisem… 50m rikvercananja in skocim iz avta… Pomignem mozakarju, ce ga lahko fotografiram in on se le nasmehne… In kaka sreca… Od takrat naprej je bila vecina indijancev precej crnogledih in niso zeleli niti slisati za fotkanje…

Po eni uri voznje po luknjasti cesti, kjer sva srecala le vojake na malici in mozakarja, ki je popravljal del ceste zasute s plazom slva navsezadnje le prisla do precej velike vasice. Glede na to, da nisva na poti srecala nobenega avtomobila in stanje ceste sem imel obcutek, kot da sva prisla v Dogville… Mesto, kjer se vsi poznajo,ga nikoli na zapustijo in vse skrivnosti ostanejo tam…
Glede indijancev, ki jih je bilo videti precej po celem mestu si se vedno nisem povem na cistem… En vtis je bil ta, da zivijo srecno se vedno, kot so ziveli pred 200-500 leti… Drug precej mocan vtis pa je bil, ta, da jih je doletela ista usoda, kot smo jih vajeni iz nekaterih Westernov… So zanicevani, zapiti, ne znajo vec ziveti kot so nekdaj… Vsekakor jih je bilo nadvse zanimivo opazovati saj so izgledali isti, kot sem jih kot otrok videl v knjigi kako so ziveli Maji (Azteki, Inki)… Dolga bela oblacila, vranje crni dolgi lasje, mocni nosovi in licnice in zanimiva pokrivala… Na poti sva nekajkrat vprasala, ce lahko sama prideva s terencem do vasi Nabusimake. Noben ni prepricljivo odgovoril da, kljub mogocni mrcini, ki jo imava tako da sva navsezadnje sklenila da najameva 2 motorista, preden uniciva ravnokar popravlen avtomobil. Motorista sva dobila tako, da sva pac vprasala prvega zloveka z vecjim motorjem, ce naju zapelje do tja… Ce bi vedela kaj naju caka bi vsekakor namenila vec casa izbiri voznika, tako pa sva vzela drugega, cenejsega, ki sva ga ustavila sredi ulice. Margaritin voznik je bil Ugo, clovek mrtvega pogleda s staro hondo, moj voznik pa je bil brezzobi Nicolas z novim kitajskim motorjem (Bajaj), ki je ze na dalec disal, kot vaski posebnez z lovskim klobukom… (Govorim namrec o Nicolasu ne motorju)… Po 5 minutah je sledil postanek… Da si midva kupiva vodo za s seboj… Ker sva jo ze imela, sta si voznika privoscila pivo, ki sta ga prakticno vdihnila vase v 30 sekundah. Po nadaljhin 5 minutah voznje nama je bilo kristalno jasno, da je bila odlocitev o najemu motorja edina realna odlocitev saj je cesta spominjala na mesanico poziralnika na cerkniskem jezeru, praznega hudournika, povrsine Marsa in pa blatnega jezera… Verjamite mi, ne pretiravam in tudi Miran Stanovnik bi se moral posteno potrudit, da bi zvozil to pot, ki je trajala dobro uro in pol. Nekajkrat sva morala iz motorja in pesacit, ko je bila reka, ki smo jo preckali pregloboka, klanec prestrm ali blato pregloboko… Preostanek poti pa sva se tako oklepala sedeza, da imam danes musklfiber na rokah in razbolele dlani. Vmes se je Hondi tudi snela veriga, kitajcu pa se je strgala zajla za gas, kar je Nik resil z vrvjo narejeno iz otroske majice, katero je yavezal za strgano zajlo in potem ovil okoli rocice za gas. 2x sva skoraj padla v blatu in 1x sva padla v globoko luknjo iz katere sva potem vlekla motor. Pot je vodila cez rdeckasto pokrajino podobno notranjosti termitnjaka ( naj si to vsak sam narise v glavi), cez tropski gozt s praprotjo veliko za par ljudi in skozi oblak, ki je objemal najvisji vrh, ki smo ga preckali… Res neponovljivo in nemogoce opisati z besedami… Na poti smo srecali kar nekaj indijanev na konju, ob muli, indijanske deklice s polnim narocjem dracja, 5-8 letne deklice, ki so same jahale konja neznano kam, pa indijancke podobne starosti, ki so gnali vola nalozenega z raznimi zadevami domov, indijance oprtane z maceto in lovsko pucko cez ramo…. pa groco indijanckov v svojih belih haljah, ki so se podili za zogo na nogometnem igriscu…
Ok ok… da ne razvlecem prevec… Po res dolgi voznji smo le prispeli do vasice hic narejenih iz belih kamnov in kritih s slamo. Kljub izrecni prepovedi fotografiranja nisem mogel iz svoje koze in sem na skrivaj naredil par fotografij. Razen redkih otrok,se ni noben nasmehnil ob pozdravu… Cuden feeling, kljub nepopisni fotogenicnosti same lokacije, ljudi… VOznika, ki naj bi se vrnila po pol ure sta se prikazala sele po uri in pol, ki sva z Mar ze razmisljala ali naj probava prespati v vasi, najti drug prevoz ali se podati na 7 urni spust v dolino… VOznika sta prisla smrdeca kot sodcek sparjenega piva, ki je ostal po zurki v lovski koci… S seboj sta imela v torbi za na pot se nekaj plastenk ampak kake pametne alternative res nisva imela… Malce vec lovljenja ravnotezja je sivcer bilo ampak je voznja potekala bolj gladko kot tja grede… Spraseval sem se tudi, ce sta jo zmozna speljati trezna, dvomim… Nik je v uri sel na wc 4x in o atopnji alkogola pove nekaj tudi to, da mi ni bilo treba iz motorja pred nobeno izmed treh rek, ki smo jih preckali… Mah..sej bo..In je blo.. Razen mokrih superg, ni bilo vecjih zapletov… Pot navzdol smo vecinoma opravili z ugasnjenim motorjem, tako da je bilo moc se bolj uzivati v naravi in zvokih ptic, ko se seveda nisem ukvarjal z lovljenjem ravnotecja in blazenjem voznje po luknjah… Po povratku v dolijo sva se z Margareto srecna objela in odrvela v noc… Luknje na cesti so bile na poti nazaj smesno majhne.
Ah ja.. skoraj bi pozabil… Ugo, je celo voznjo snubil Margareto in ji povedal me drugim, da je preden se je preselil v Pueblo Bello delal na plantazi koke in trave.

Fotke… Cesta, ki sva jo dala cez…pot na goro k indijancem…

 

 

 

 

Advertisements

4 responses

  1. Pingback: The Real Colombian Adventure Begins… « I came, I saw, I photographed…

  2. dlovas

    Good… Bereva tole z Mojco in sva se res nakurila, da se drugo leto odpraviva na kakšno podobno destinacijo…

    Bere se kot kakšen napet članek iz NG – da sploh ne omenjam, da so fotke na podobno visoki ravni.
    Kaj imaš od opreme, najbrž kakšen Nikon in širokoktni zoom, pa še en telezoom v torbi ?

    December 18, 2010 at 4:37 pm

  3. Thx D! Uff, ja Kolumbijo full priporocam.. Sploh, ce ni vesoljnega potopa! Mam 14-24, 50mm pa 85mm.

    December 19, 2010 at 4:11 am

  4. fly

    fenomenalni paket zgodbe in fotk- potopis bi bil pa zakon.

    December 25, 2010 at 7:43 am

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s