New York – Colombia – Brazil

Latest

Anhui province 3D project and other bits an pieces

Toooorej.. Kje sem ostal…? V Pekingu smo preskočili pomlad in že pred kakim mesecem skočili na povprečno 30C, kar vsekakor pripomore k vsesplošni pozitivni energiji v mestu. Kaj pretirano zmotila ni niti 100 dnevna akcija poostrenega policijskega nadzora vseh tujcev v državi… Priblžujejo se volitve in oblast želi pokazati, kdo tu nosi hlače in da si vseega le ne moramo jemati kot samoumnevnega… Od zadnjega vpisa sem pomagal pri organizaciji, kuriranju in postavljanju razstave v Milenium Monumentu, ki je bila realizirana pod okriljem slovenske ambasade v Pekingu. Razstavljal je fenomenalni Leon Zakrajšek, prikazan je bil projekt Legende (by me in Marko Murč), projekcija fotografskih serij by: Jošt Franko, Jaka Vinšek, Peter Gedei, Luka Dakskobler, ter izbrane fotografije natečaja Slovenia Press Photo 2012. Vsekakor super dogodek in upam, da bo še več podobnih, kljub nadvse napornem sodelovanju z muzejem… Članek o dogodku pa lahko preberete na tem linku: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/na-kitajskem-cutijo-slovensko-umetnost/282635 Zaradi podalšanja vize sem za vikend skočil v Južno Korejo – Seoul, katerega si bom najbolj zapomnil po ogromnih telefonih, nenormalno dobri hrani, hobotnicah v akvarijih v restavracijah (Old boy scene) in kukanju v Severno Korejo preko dalnogleda… Vsekakor pa bo bolj zapomljiv 9 dnevni delovni obisk podeželja v provinci Anhui. Tja sem odšel na povabilo umetnika, urednika, kuratorja, organizatorja, fana Laibahov in Žižka – Ou Ninga. Ne vem niti kako začet z opisom… Zvečer prišel iz Koreje… naslednje jutro pa potovalko na motor in do vlaka za letališče… 3 urce in sem bil v povsem drugačnem okolju… Vasica s 500 ljudmi obkrožena z nasadi čaja, pa murv, ki jih gojijo za hrano sviloprejkam, pa riževa polja, kjer so kmetje ravno orali zemljo-blato z vodnimi bivoli in sadili nove sadike riža. Vsak večer zvoki čričkov in žab namesto avtomobilov in glasbe iz lokalov… Prve 3 dni sem bil nastanjen v Pigs Inn-u, Definitivno je bilo največje presenečenje in stvar, ki jo bom najboljohranil v spominu arhitektura hiš. Od vzunaj povsem brezoblične visoke, sive zgradbe, ki skrivajo prostorno in bogato okrašeno notranjost. Težko je opisati z besedami ampak vsaka hiša je imela en ali dva ogromna glavna prostora. Vsak prostor ima približno 10 metrov visok prostor in streha je narejena tako, da je prostor dejansko malenkost odprt na vrhu. Zaradi pretočnosti zraka teko v hišah ni vlage, feng shui dela na polno, ko pa dežuje pa pada malenkost v hišo ampak so pod to odprtino tla iz kamna narejena tako, da voda odteče pod tla oin se steka v zunanji vodnjak. Celotna notranjost hiš je iz lesa, tako da še posebej v prenovljenih hišah diši noro lepo po lesu in dodaja še dodatno domačnost prostoru. Prvi 3 dnevi so minili v znamenju zajtrk, ogled bližnjih vasi (nekatere so poz Unescovo zaščito), obilno kosilo, ogled še kake vasi, obilna večerja… Tudi kar se tiče kulinarike so bili ti dnevi nepozabni… Domača kuha + fensi restavracije + kuhinje na ulici so se izkazale kot mega kombinacija. Vsak večer so Ou Ninga obiskali kaki prijatelji, tako da smo vedno jedli nadvse obilno in izbrano… Cca 10 – 18 različnih jedi na vrtljivi mizi… Najbolj značilna je bila riba, ki jo na poseben način starajo cca 10 dni in potem skuhajo… Družba pri obrokih pa je bila vsaj tako zanimiva kot hrana sama… 2x smo se dobili na kosilu – sestanku z lokalnimi veljaki, članom komunistične partije, Ou Ningovi prijatelji pa so bili razni umetniki, direktorica enega izmed glavnih muzejev v Shanghaju, lastnik največje knjigarne na Kitajskem, pesnik… In taka družba približno se je prvi večer odločila, da me bodo napili, pameten jaz sem se odločil, da se ne bom pustil in se lotil protinapada… Cel večer so se tako vrstila nazdravljanja in eksanje lokalne žganice… Večer je imel več zabavnih twistow… En je bil, da sem iz potovalke potegnil Medvedovo kri – Valter, čemur je sledilo igranje glasbe iz filma Valter brani Sarajevo, ki je baje še vedno najbolj gledan film na Kitajskem v zgodovini. Naj bi bil to prvi tuj film, ki se je rolal v kinu, tako da je bil mega uspešnica in ga vsi poznajo. Ko smo sredi noči ugotovili, da bi za presekat pasala kava, sem se šele zavedal, da smo enako kvalitetno napili tudi šoferja… Kava sredi noči (in podnevi) pa je bila v drugi vasi, ki je v lasti najbolj (pri)znanega kitajskega filmskega producenta Yimou Zhang-a! Produciral je naprimer film Hero, The house of the flying daggers, prireditev pri otvoritvi OI 2008 itd… No tudi tukaj žal ni ostalo samo pri jazzu in kavi… Zaspal oblečen in naslednji dan sem bil zelo molčeč… Večer bi lahko ocenil, kot delno uspešen… Vsi smo postali frendi in videli so, da me ne morajo napiti, kot šolarčka… Negativna stran… to so poizkušali narediti v raznih družbaš še parkrat ampak sem se držal defenzive bolj, kot ofenzive… Mr. Zhang… hjam… ima ogromno posestvo in čez 2 dni smo se preselili tja… Na eni strani je vas zgrajena, kot kulisa za snemanje filmov, potem je vmes jezero in na drugi strani je še ena starodavna vas, ki je zgrajena za butične namestitve… Jazz klub-coffee place, pokrit bazen v starinski hiši z lesenimi stebri, konferenčna dvorana, kino dvorana, še eno manjše jezero sredi vasi… najbolji del je bil pa ta, da ti dve vasi še nista odprti za turiste, tako da smo meli celo vas samo zase, kar je bil vsekakor zanimiv občutek. Nooo… In kot, da že ta prehranjevalni, ogledovalni del ni bil dost cool, sem imel še cool pogoje za delo. Svoj električni motor in pa zgovorno prevajalko, ki mi je pomagala pri celotni zadevi, ko sva se vozila po vaseh in govorila z ljudmi… Ja, sem sem šel pravzaprav na povabilo Ou Ninga, ki je kurator in organizator 8. mednarodnega fotografskega festivala, ki poteka vsako leto v teh vaseh. Njegova želja je bila, da naredim umetniško – dokumentarni 3D projekt, ki bo razstavljen na festivalu novembra. En izmed bolj zabavnih faktov in pa idej je še ta… Festival se uradno začne 2.11. , jaz imam 1.11. 30 let… in bom, če mi uspe naredil žur na kotalkališču! Ja, v eni izmed starih vasi smo naključno naleteli na staro kotalkališče, s starimi kotalkami in bi bilo total hudo narest en Roller Disco + to bi zgledalo nadvse nadvse smešno… 😀 No projekt… Ko sem hodil po teh hišah, sem opazil, da ima vsaka hiša neke vrste oltarček v osrednjem prostoru. Ta oltarček, je pa sestavljen iz samostoječe stare ure, 2 vaz in ponavadi tudi ogledala… Več o simboliki vseh teh zadev, ko pride projekt uradno ven… No in odločil sem se, da v različnih hišah… bogate, revne, kmečke, nove, stare… slikam ta oltar in portret v hiši živečih ljudi + dobiti zgodbo o uri, kot osrednjem elementu. Odgovori in ugotovitve so bile sicer drugačne kot sem pričakoval, ampak, tudi to je vsekakor zanimivo… In sva šla… z Du Rong na malem skuterju, po soncu in dežju po vaseh… Nori ljudje v norih hišah!… Pridelovalci čaja, tofuja.. upokojeni učitelj, umetnik, gluh dedek, misionar, mlado – zaročenca, kmet, vdova…. 20 ljudi in 20 različnih zgodb… Mega ljudje kateri so naju vsi takoj povabili v svoje domove in samo 2 ali 3 osebe se niso želele fotografirati… Sicer pa je veliko od teh ljudi živelo v teh 100-300 let starih lesenih norih hišah, ki so bile zgrajene v času razcveta pokrajine zaradi razgibane trgovine… Takrat palače, sedaj pa največkrat trohneče, polne kmečkega orodja in pisanih kičastih plakatov… Noro… Seveda sva bila v vsaki vasici z po 500 prebivalcev prava atrakcija… Brkač na motorčku s statovim v naročju in pa kitajska spremljevalka na zadnjem sedežu… Od vseh vasi pa me je najbolj fascinirala vas Honcun… Zaščitena z Unescom, tukaj so snemali Hišo letečih bodal in zgrajena je v obliki VODNEGA BIVOLA!… Ammm ja… Obrkrožena je z reko, ki daje nekako obliko bivola, čez to reko so speljani 4 mostovi, za 4 noge, v sredini vasi je noro jezerce v obliki polmeseca, ki je želodec, čez celo vas je speljan potoček, ki je bivolovo črevesje, na glavi rasteta 2 veliki stari drevesi, ki predstavljata rogove… Tako ta, kot tudi ostale vasi so polne študentov umetnosti, ki pridejo sem za 1-3 mesece in se izpopolnjujejo v akvarelu in tušu… Slikajo pa vsi isto… Hiše, mostove, strehe, vrata… Težko bi prepoznal, da kak posebno izstopa… En dan smo po večerji šli na karakoke in kljub temu, da smo bili v nekem precej majhem mestu so bile karaoke total fensi… Velika soba, projektor na steno, touch screen za izbirat komade, usnjena sedežna, par inštrumentov, laser show… Začuda so imeli tudi zelo velik nabor angleških pesmi… Samo težko si se skoncentriral za petje, ker je bila dostikrat kaka čudna priredba komada in pa videospot je bil veeedno kar en totalno totalno smešen spot iz 80 let… Pri U2 – One, naprimer je bil parček v pletenih puloverjih… on z smešno brado, ona vsa natopirana in sta se sankala po belih strminah, se stiskala, kepala… Pri Madoni je bejba v totalno 80 kopalkah šetala po neki čudni grdi plaži z rjavo vodo, med naplavljenimi lesenimi hlodi in debelimi turisti, ki so se mazali s kremo… Da o 4 tipih, ki so igrali Beatle niti ne bi začeli…Ne verjameš, če ne vidiš… Aja kupil sem si super starinsko ključavnico na šifre! Cca 70-100 let stara ključavnica, kjer moraš namesto številk najti pravilno zaporedje pismenk. So imeli tudi ključavnico, kjer si moral iz šismenk sestavit stavek, da si jo odprl in pa eno še bolj funky, kjer je bil najdežji del najti skrivno kombinacijo, da si lahko sploh prišel do odprtine kamor vtakneš ključ za ključavnico…

 

Producer

Kosilo z lokalnimi veljaki.

China time

Uff… Odlagam in odlagam tole pisanje bloga v nedogled… Enostavno se neprestano nekaj dogaja, glava je polna vtisov in potem se mi zdi lažje ne pisat, kot se spravit preveč pisat… Ampak… its time… 🙂 Relax, namestite se udobno in se pripravite za vzlet…

Toreeej… V okolici sem se že dobro udomačil… Sprobal in spoznal večino restavracij in lokalov na svoji uličici, tako da vsakič ko prihajam ali odhajam pozdravim kakega soseda… Ko slišim ropotanje kovine, vem, da je to klic lokalnega brusilca nožev, ki hodi okoli. Zadnjič sem mu nesel nabrusit tudi naše nože… Se mi zdi, da mi je postavil hudo zahodnjaško ceno ampak pregovarjanje s človekom s pravkar nabrušenim nožem pač ne pride v poštev. Si je pa dejansko vzel kakih 1/ minut, uporabil kake 3-4 načine brušenja od bolj grobega, do čedalje bolj finega. Vsi patenti so prilagojeni kolesu tako da je bilo super gledat kako se loti tega…

Ena večjih travm v tem času je bil odhod k frizerju… Hjam… nočš, da te zafušajo, da bi pa za vsako jebo Afri težil pa tud ne… Na koncu sem se odločil za lokalni salon, ker so pa odlično pravili delo… En človek ti umije glavo in ti jo zmasira, mojster te striže, en gleda in se uči, en ti prinese pijačo, en pa asistrira… Skratka tako kot pri vsaki zadevi tukaj, imaš 5 ljudi za stvar, ki je delo enega človeka… Imaš pa tukaj razpon frizerjev od 1 eura, ko te dedek na stolu v parku ostriže (ima ogledalo na drevesu in vse), običajni frizerji za 5 eur… moj, ki je mal bl fensi bil… in pa zahodnjaške verige, kjer je striženje cca 25 eur…

Še vedno se navdušujem nad hrano in moram potrkat na les, da kljub temu, da jem vsak dan zunaj, vse mogoče in v vseh pajzlih, nisem mel kakih problemov še… Včeraj je bil pravi event… Šli smo v hot pot restavracijo, ki je odprta 24 ur…in je bilo kaj za vidt. Gužva totalna, ampak na srečo kolega pozna managerja, tako da smo na mizo čakali samo 5 minut. Na mizo pa čakaš na majhni mizici in stolčkih. Prinesejo ti ledeni čaj, melono, neke suhe prigrizke in na mizi imaš karte ali kako drugo družabno igro. Ko napreduješ na pravo mizo… ti dajo pa lep rdeč predpasniček, da se ne umažeš (meni se je klub temu uspelo), dajo ti zip vrečko v katero daš svoj telefon, da se ne umaže, na naslonjalo na katerega si dal svojo jakno pa dajo še eno prevleko, da se tudi to ne umaže… Po vsej te zaščiti sem pričakoval vsaj kak konkreten food fight ampak, ni bilo nič od tega… Hot pot..je pa neka jušna osnova, ki vre v sredini mize in v kateri skuhaš vse kar si naročiš. Kot vedno kitajci ne poznajo meja pri hrani in smo imeli: govedino, ovčetino, žabje krake,  nekaj vrst rezancev in tofuja, beef balls, octopuss balls, 4 vrste gob, polno zelenjave, polno omakic in pa najslajše… prašičje možgane, črevo od race in pa bikov želodec… Oni so navdušeni kok je vse to dobro in sem seveda probal… Ampak fora je, da dobi zadeva že od juhe nekaj okusa potem pa to še v omaki utopijo in je težko reči kakšen je dejanski okus… Za popestritev smo naročili še Plešoče rezance… Kaj je to..? Kuharček uleti z nekim testom, katerega med gibanjem raztegne blazno..aam.. težko je razložit, ampak je res super smešno, artistično in okusno! 🙂

Full sem srečen, ker ljudje poznajo Slovenijo bolje kot v Londonu, oziroma jih vsaj bolj zanima kje in kaj je to… Ugotavljam, da sta najbolj znana Slo izvozna artikla Žižek in pa Laibach…No ja zadnjič mi je en rekel, da je gledal Petelinji zajtrk kar je bilo lepo presenčenje…

In kok je svet majhen… Dosti ljudi, ki jih spoznam tukaj mi rečejo, da al poznajo koga iz Slovenije, al so bli cimri itd itd… In se je že zgodilo nekajkrat, da sem valda poznal te ljudi…

Prejšni vikend je bil začetek fotografskega festivala Photo Spring. Mega zadeva, ki sem si jo ogledal že lansko leto. Super razstave s povdarkom na regionalnih avtorjih + nekaj tujih. Lani je bilo kar nekaj znanih tujih fotografov, letos le ščepec, ampak vseeno a must see zadeva. Razstava poteka v malenkost ven iz centra mesta na lokaciji, kjer je združeno podeželje in umetnost. Mega kombinacija totalno norih galerij tudi zelo (pri)znanih in pa domačinov, tržnice, street food marketa… Središče je ogromna fotografka galerija, ki jo je oblikoval Ai Wei Wei… Prijavil sem se tudi na portfolio review, ki je bil pravi roler coster… Pokazal sem 6 ljudem in je zgledalo tako: 1. aaam sej je ok sam ni moje področje, 2. bedno je 3. Mega, super, top 4.Delaj raje nekaj osebnega 5. Hudoooo! Se dobiva ta teden in te predstavim pravim ljudem 6. Norooo, organiziram foto festival in te želim zraven…

Skratka bottom line, od vseh sem dobil konstruktivne komentarje, zagon in upam, da se res zgodi tale foto festival. Kurator mi je namreč včeraj poslal email, da mi plačajo tetalsko karto, bivanje, hrano, neke dnevnice, da sem nekaj časa (se mi ne sanja koliko ampak po mojem kak teden) v stari kitajski vasici in tam naredim 3d serijo, ki se bi prikazala potem na fotografskem festivalu, ki bo potekal novembra. Res res exciting in upam, da ne pride kaj vmes…

Spoznal tudi super Francoza..Thomasa… Ki že par let hodi na odpad k modelu, ki dobi iz celega Pekinga odpadne negative. 90% je sicer rendgenskih, je pa vseeno od njega kupil že par sto kilogramov običajnih negativov, katere njegov človeh že 2 leti vsak dan skenira in razvršča… Nabran ima celoten pregled dogajanja na kitajskem…zasebnega… od leta 1985, ko so prišli fotiči ven na Kitajskem pa do cca 2004, ko se je začela digitalna doba… Model na smetišču pa zbira te negative, da jih namoči v kislini in iz njih dobi srebrov nitrit?,ki ga proda kemikom…Nujno si poglejte kratek domumentarec o Thomasu, ker je res odfuk!

Poleg tega pride drug teden na vrsto otvoritev razstave, ki je nastla pod okriljem slovenske ambasade v Pekingu in sem pomagal pri postavitvi in kuriranju… Na razstavi v odštekanem Milenimu Monumentu se bo predstavila Identiteta Slovenije (Licul), akademski slikar Leon Zakrajšek in pa fotografske serije by Jaka Vinšek, Luka Dakskobler, Jošt Franko, Peter Gedei, Matjaž Tančič in pa izbor nagrajencev iz Slovenia Press Photo 2012. Poleg tega bo prikazan tudi del projekta Žive legende.

Slovensko veleposlaništvo je imelo tudi lušno turistično predstavitev pred kratkim, katere highlight je bil predstavitev Slovenije iz strani študentov Slovenščine na Pekinški univerzi in pa kranjska klobasa, potica, sarme, pršut in pa Laško Pivo, prvič uradno v Pekingu…. Mljask…

Ko smo že pri slovenski hrani ne morem mimo velikonočnega zajtrka pri Andreji in Urošu, kjer smo imel mega pojedino… Pirhi pobarvani s čebulo, pehtranova potica, šunka, hren, Barcafe, cedevita… Kaj pa vem… vam se sliši brez veze ampak take malenkosti so nam tukaj res blizu in polepšajo bivanje tukaj…

Obeta se počasi en photo shoot z simpatično in precej priznano modno oblikovalko…

Za L Officiel magazine sem v 3 dneh pofotkal 5 znanih Kitajcev… Tv voditelja, pevca, pevko, igralca, producenta… Super zabaven shoot, na mega lokaciji… Pokažem, ko izzide revija. Se mi je pa že parkrat zgodilo, da se nekak dobro ujameš s temi kitajci, ki ne znajo besede angleško in te želijo povabit na pivo… S producentom smo res šli, saaam, kaj ko se pol več al manj samo gledaš in smehljaš… 🙂

Mogoče pride… zaenkrat dobro kaže… tudi razstava v hotelu z 7 zvezdicami s priznanim mlajšim modnim oblikovalcem… Povabiti pa namerava le par 10 najbogatejših kitajcev… Sliši se zanimivo, pa da vidimo kaj se iz tega izcimi… Smo bili pa včeraj na ogledu prostorov v tem hotelu… Za 3 sokove in eno vodo smo plačali tok kot za fensi večerjo, apartmaji v hotelu imajo vsi cca 800 kvadratnih metrov, sicer pa je vse zelo kitajsko kičasto, z nagačenim orlom v dnevni sobi… Ampak.. zanimivo… Apartma v 2 nadstropjih, izgleda kot tradicionalna kitajska hiša z dvoriščem, svoj bazen, pogled na olimpijski stadion…not bad…

Kar se tiče glasbenega dogajanja se ta vikend obetajo 3 glasbeni festivali… Treba bo videti vsaj 2.mogoče celo 3… Cant wait. Je bila pa slovenska delegacija na koncertu Marky Ramone-a in je bilo res nad pričakovanji. Frontman ex pevec the Misfits obvlada sceno in ga je razganjalo od energije, Marky pa je seveda odlično opravil svoj bobnarski del, vendar na videz precej zdogločaseno in rutinsko…

Po dooolgem času sem imel tudi swing večer… Mega live band Hell Cats in pa polno plesalcev. Sicer so bili samo lindy hoper-i  ampak smo se vseeno čisto ok ujeli in naplesali… Swing heil!

Fuzbal tekma… Beijing GuAm in aaam… neki drugi… Super vzdušje…70.000 navijačev…. ene 10.000 vojakov in policije… Vojaki so stali en zraven drugega okoli in okoli celega stadiona in se vsi istooočasno usedli na stol..ne vem kok jih je moglo bit, da obkrožijo stadion…1000? Preostanek tekme so sedeli negibni obrnjeni proti nam, brez izrazni, z belimi rokavičkami in rokami na kolenih. Naučil in ponovil sem vse kletvice, ki jih znam… mehiški val je 3x obkrožil stadion, zmagali smo 2:1… Skratka mega tekma…

Motor po porivanju par kilometrov domov prvi dan dela lepo… 2x sem imel sicer skorajšno srečanje 3. vrste ampak se je vse izšlo ok… Sprobal vožnjo s palerino v dežju in ugotovil, da luknje na sprednjem delu palerine niso za roke vendar so za vzratna ogledala medtem, ko so roke lepo pod streho…

Kitajci so vsekakor vesoljci in razred zase… Vse je obrnjeno na glavo in se počasi navajam na to kako zadeve funkcionirajo… O negativnih straneh raje drugič… Najbolj pozitivne, smešne, ljubke, simpatične so pa vsekakor:

  1. To da se ljudje zvčer zbirajo v parku kjer plešejo! Imajo radijo na katerem imajo dunajski valček, kako narodno, disco in potem pleče tam cca 100-400 ljudi! Eni znajo, večina jih je povsem brez ritma. Eni plečejo v paru, veliko sem videl tudi tipov v plesni drži (roke gor, kot da ima plesalko) in so se sami vrteli okoli… Bom naredil vsekakor video tega, ker je res stvar za vidt…
  2. Preden začnejo zaposleni v restavraciji z delovnikom se vsako jutro zberejo pred lokalom postrojeni po vojaško. Najprej nekaj zapojejo, potem nekaj enoglasno kričijo, nakar v formaciji 2 po 2 tečejo gor pa dol po ulici, da se malce razmigajo in ogrejejo! 😀 Ni bolj smešne zadeve (razen plesalcev) od tega, ko vidiš kuharčke, pa ostarelo kelnarco v soc krilu do kolen, v najlonkah, beli srajčki in rdečem lajbiču kako trimčka va zasopihana po ulici…
  3. Ljudje obožujejo petje… pojejo  na ulici, na kolesu, v parku v tisočih placih za karakoke po celem mestu. Dadnjč sem šel mal sportat v park in sem zpoznal enega študenta, ki je bil navdušen, ker prvič govor z zahodnjakom. Po 10 minutah klepetanja me je vprašal, če imam rad glasbo in če bi rad, da mi nekaj zapoje… Seveda bi bilo nadvse nevljudno, če bi rekel da ne… In je bila totalno smešna scena… Jaz se raztegujem na eni izmed outdoor fitnes napravi, ki so na cca 1km po celem mestu, on pa stoji zraven mene in mi poje…. 🙂
  4. Športanje ljudi… Fak… respect… V Sloveniji je na prvi pogled edin šport starejših ta, da gredo na kak sprehod in se pritožujejo nad bolečinami v križu preostanek dneva… Tukaj je stvar malce drugačna… Starejši ljudje so redno v parkih, kjer kot prej omenjeno plešejo, eni delajo tai chi, eni fitnes, igrajo karte, kitajski šah, razturajo ping pong v nulo, badbinton, dedki vadijo z ninja nunčakami, imajo neke vrste hachey sack in nabojajo to zadevo gor pa dol, rišejo pismenke z ogromnim čopičem, ki ga namakajo v vodo, po tleh, spuščajo zmaje, ribarijo, čolnarijo, diablo + še kakih 5 športov, ki jih pri nas ne poznamo…. In to vsaaak dan in total so hudi v tem.. Ni to neka upokojenska liga ampak mene dejansko premagajo v vsaki od teh stvari…

V Pekingu ne jejo kaj dosti psov, čeprav se ga da seveda hitro dobit… Imajo pa smešen odnos do le teh… Oz. Ga nimajo… Prevladujejo mali cucki in neredko vidiš, da imajo oblečeno kako blesavo oblekco, niso redki beli pudli, ki so pobarvani na roza ali kako drugo barvo… Veliko psov je pobritih tako, da izgledajo, da imajo levjo grivo ali pa punkersko irokezo po celem hrbtu… Videl sem tudi belega cucka, ki je imel s flumastrom narisane črne obrvi… Ne glede na to kok se vse to grozno sliši, je več kot očitno, da cucke nadvse razvajajo in jim ni hudega….

Kaj še…? Kmalu moram zapustiti državo zaradi vize… Ker imam 2x vstop in ne smem bit več kot se mi zdi 60 dni tukaj naenkrat… Prvo sem upam, da kitesurvanje na Tajvanu ali pa na Baliju, sedaj pa zaradi časovne stiske zgleda, da bom za vikend skočil v Južno Korejo… Karte se baje tud za 50 eur povratne dobi… Pa tudi let sam je samo cca 2-3 urce… Bomo videli…

Smogast dan, ko piše na napovedi da je ozračje zelo onesnaženo in je bolje ostati notri…

Stran s starim.. Prostor za novo…

Rezervni igralci na fuzbal tekmi…

Portfolio review

Razgled za 7 zvezdic

Getting smarter…

hjam..do sedaj semto samo na slikah videl, sedaj pa še v živo.. ribice, žaba, želva, dvoživka neka zaprti v barvasti tekočini v vrečki, ki jo uporabite za obesek za ključe… Po parih dneh kupite novega z ponovno živo domačo živaljo… pretty sick…

Party people

Mr. Marky Ramone

Moja ulica med vikendom

Thats what I call a serious ZOO photographer… 😀

Polnjenje motorja med puščavskim viharjem

Handolino

Pikapolonica WC v parku

Tipični kitajci… Gužvat skozi ozko grlo in se zaletavat tudi na pedolinotih… Komedija totalna

Tipičen jogurt, ki ga dobiš na vsakem vogalu…

Edini grafiti v Pekingu so telefonske od vodovodarjev

China 2012 – A new chapter

Hjam… Ne vem kje začeti pravzaprav… Dokler nisem pristal v zasneženi Moskvi nisem niti prav dojel, da sem zapustil iz zime prebujajočo Ljubljano in čakal na letalo za Peking… Stanovanje je bilo največja skrb, ki se je na koncu rešila nadvse gladko… Našel na forumu povsem na pamet neko sobo, ki mi je zgledala cool vizualno in cenovno, pisal lastnici… To make the long story short, prebivam v solidno veliki sobi na najboljši možni lokaciji… V središču najstarejšega hutonga (hutong je staro naselje), ker so v dobi cesarjev živeli pomembni uradniki in umetniki iz dvora v neposredni bližini dveh stolpov. En stolp se imenuje Stolp bobnov in drug Stolp zvona. V prvem so vsako jutro odmevali bobni, v drugem pa je enorm zvon z 181 bitji naznanil večer. Vse okoli mojega stanovanja so pritlične hišice v katerih so raznorazne restavracije, kafiči, trgovinice, ene bolj druge manj lokalne…  Prva stvar na to do listi je bila nabava električnega motorja, ker sem se nazadnje v Pekingu počutil kot invalid, odvisen od prijateljev z avtomobili, taksijev… Avtobusnih prog je namrec 900, tako da se je res težko znajti + gneča + vse v pismenkah + prestopanje… Podzemna pa na žalost še ni dovolj razvejena, kar za sabo potegne ponovno nemogoče buse… In sem ga dobil.. Lep, velik, črn, kitajski skuter s katerim se udobno peljeta 2 osebi 38kmh, z alarmno napravo… Ljubezen na prvi pogled… kateri je seveda sledil prvi nesporazum, ko sem mislil, da je ob nabavi baterija polna, šel na drug konec mesta, nazaj grede pa sem se najprej peljal 20kmh, potem 15, 10, 5…nazadnje pa na veliko veselje mimoidočih porival nov motor… Precej smešna scena, sploh ko sem se vozil 5kmh in so me, ne lažem, prehiteli gospodična na električnem invalidskem vozičku, gospa v letih, ki je na prtljažniku vozila prijateljico in pa otrok na lesenem kolesu, ki ga je poganjal z nogami (brez pedal, samo odrival se je od tal)… Kakorkoli že, po nekaj polnjenjih sem že blizu polne kapacitete s katero naj bi imel doseg 45km.

Nekatere zadeve tukaj so takooo nadležne-naporne, druge takooo dobre-zabavne, da zadevo ohranja v pravem ravnotežju in se veselim izzivov ter odkritji vsakega naslednjega dne.

Zanimivo:

Na vogalih hiš v hutongu vsak dan sedijo stare gospe z rdečim trakom na roki, ki so lokalne varnostnice, da ne gre kaj narobe

Predšolski otroci nosijo hlače z razporkom na riti, da lahko kadarkoli počepnejo in brez nepotrebnega slačenja opravijo svoje

Neverjetno je kaj vse ponarediju tukaj… Hummer avto, znane alkoholne pijače, Facebook…ni da ni…

V Pekingu je zgolj cca 10 Slovencev. Od tega jih 7 dela (ali so partnerji tistih ki delajo) na Ambasadi.

Izvedel za čevabđinico Kiosk, videl večer Kusturicinih filmov, slišal Bregoviča + jutri je Gipsy Night.

Bil sem na eventu moje modelke iz shoota na Kitajskem, v hotelu kjer sem bil nastanjen s svojo ekipo in edin človek, ki sem ga zpoznal na dogodku mi je povedal, da je bil na otvoritvi moje razstave lansko leto… 🙂 2 dni kasneje na random koncertu srečam Rusinjo s katero smo se po afterpartiju na moji otvoritvi zgubljal po hutongih in iskal moj hotel. Hotel smo našli praktično ravno ob času zajtrka… 7.00.

Nadležno:

V največji meri onesnaženo ozračje. Vsak dan je megleno in to da vidiš nebo, sonce, zvezde je daleč bolj izjema, kot pravilo.

Nerazumevanje pisave in jezika…

Promet… Gneča naj bi bila tukaj 20 ur na dan in vožnja po cesti je na način naj se vsak znajde čim bolš sam zase + pravilo večjega…

Življenje olajša spoznavanje novih ljudi, Temple bar, kjer je 4 dni na teden živa glasba po mojem okusu… Mao Live House en izmed boljših lokalnih rock placov…

Več ali manj sem do sedaj fotografiral vse z Iphone-om… Zakaj…? Neviden, neslišen, nestresen, vedno pri roki, rezultat ni bistveno slabši od kompaktov… Nekaj utripov iz zgubljanja po drugem koncu sveta pa spodaj…

Image

Snow storm on Moscow airportImageImage

My hood… Hutong

Image

Snow in Beijing

Image

Drum tower

Image

Donkey burgers

Image

Old school with Ipod…

Image

The Bell

Image

The meeting with Slovenian Ambassador in the Millenium museum about Slovenian exhibition that I will help to curate. Image

Millenium Monument

Image

Hummmer

Image

Huge and amazing army propaganda paintings in Military Museum.

Image

Image

Hutong

Image

Image

Image

Brainiac

Image

Image

Familiar!?

Image

Coping of a tacky photo to make even tackier painting!

Image

Lake near my home in middle of concrete jungle.

Image

Ballon lady

Image

Image

Image

Image

Image

Hairdresser for 60 euro cents in the park…

Image

Image

Image

Potopisno predavanje…finally

Zadnje poglavje zelo razburljive knjige… Floripa, Sao Paulo…

No sanjske plaze Florianopolisa bi bile se toliko bolj sanjske, ce ne bi prispel tja z vrocino, zaradi katere sem se kljub 30C zunaj tresel od mraza 2 dni… No ko sem se pa pozdravil, pa me je cakalo 2 dni dezja…

Sem pa ugotovil zdravilno moc sambe… Me je moja gostiteljica Gabriela, ki sem jo spoznal preko couch surfinga peljala na hudo sambo v ribisko hiso tik ob morju… Hisico za vikende spraznejo in naredijo zabave s sambo… 3 hudi bandi in 3 hude pevke, pa pivo in ples… V trenutku pozabil na utrujenost in slabo pocutje!

Nasel najdrazje kite surfanje na svetu pomojem… 170eur za uro in pol… Se dobro, da je je bil dez tist dan, ko sem razmisljal o tem… Se potolazil s porcijo 12 ostrig, ki so znane na tem otoku… Bile so dobre ampak mislim, da jih imam sedaj dovolj za nekaj casa… Videl dejansko eno sanjsko plazico, saj so bile ostale prevec polne argentinskih turistov. In kako prepoznas Argentinskega turista brez, da slisis spanscino? Praviloma imajo ali grozno frizuro ali pa srebajo mate caj s srebrno slamco iz svojih buck. No ja pogosto najdes kombinacijo obojega… So pa total smesni s tem cajem… Na plazo grejo v kopalkah, na rami je brisaca v roki pa kompletek, termovke z vroco vodo, bucka in vrecka s cajem… Kako blazno ne prakticno…

Zadnji dan Floripe je na otok prisel tudi Simon in sva skupaj sla do njegovega kolega, ki zivi na otoku z zeno… Edu se je odlocil za selitev iz Sao Paula v Floripo po tem, ko so mu tretjic s pistolo ukradli avtomobil in spraznili stanovanje… Jep, bi rekel, da je to dober znak za spremembo zivljenjskega okolja. Sedaj z zeno zivita v idilicni mali hisici v blizini morja, ki je obdana s tropskimi drevesi… Par pivick, pa super vecerja na terasi, debata… Mega vecer za slovo od Floripe… Sem pa naslednji dan, po tem ko sva s Simonom Eduji pomagala pri fotkanju enega izmed indijancev, za katere so sedaj pripravili na otoku univerzitetni program, vendarle dozivel ze znameniti brazilski Churascu – meso na zaru/all u can eat. Zadeva sicer ni bila poceni, ker smo sli v bolj fensi restavracijo, ker so bile vse ostale zaprte.. Tako je bilo s pijaco vred 30 eur. Imas pa samoposrezni bife s solatami, susijem, ostrigami, prilogami, zelenjavo itd… Potem sedis za mizo in imas kartoncek podoben podstavku za pivo, ki ima na eni strani zeleno-Ja in rdece – NE. In toliko casa, kot imas zeleno, ti iz zara nosijo definitivno najboljse zar meso ever! Najbolj me je presenetila izbira kosov mesa… Kaj pa vem I might be ignorant, ampak pri nas sem poznal kvecem kak biftek pa kremenatlc na zaru… Medtem, ko so tukaj ponudili kakih 8 – 10 razlicnih delov govedine, ki so se razlikovali po videzu in okusu… Poleg tega si lahko dobil tudi piscanca, pa mozarello na zaru, slavne piscancje srcke na zaru itd… Je pa tako, da imajo meso napiceno na kovinski palici in ti prinesejo potem cel kos in ti odrezejo na kroznik, koliko kot si zelis… Res luda mavrica okusov, ki razlozi zakaj so vsi tako debeli, da sem videl se zalitega angleskega hrta tukaj, za kar sem mislil, da je fizicno nemogoce…

Oh ja… Kako bi lahko to pozabil… Iz severa Brazilije prihaja vecina njihovih najlepsih fotomodelov… Dekleta so bila kot, so mi ze vsi povedali tukaj res najbolj zanimiva… Zagorela polt in pa sinje modre ali zelene oci, visoke, lepe… Nicht schlecht. Sem pa videl tukaj ponovno tudi 2 crnca z sinje modrimi svetlimi ocmi. V celi Braziliji sem jih videl kar nekaj, ampak ce bi jih videl se 1000 bi me po mojem se vedno vsakic znova sokirala ta divja kombinacija.

Aja..tocno… Tudi tukaj so me navdusili akrobati, klovni, zonglerji & co, ki ti uprizorijo v upanju na kak kovanec, medtem, ko cakas pri rdeci luci na semaforju. Eni so vrhunski, eni amaterji, ampak ne bi se branil tega med rush hour-jem v Ljubljani…

Povratek v Sao Paulo… Pocutil sem se, kot bi prisel domov… Tokrat sem bil nastanjen pri Melissi in sem ostal vsega 4 dni, ki sem jih super izkoristil. Prvi dan sem dopolnil moj tattoo… Zakaj dopolnil…? Well… V Barceloni sem si dal naresti 4 kocke, ki jih zelim zapolniti s stvarmi, ki mi pomenijo najvec v zivljenju… V Sao Paulu sem tako dobil old school jadrnico, ki predstavlja potovovanja/avanturo in pa del MC Escherja, ki predstavlja well sanje in umetnost… 3. kocko bom naredil v Londonu – fotografija …4 pa bo ostala se prosta, dokler ne dozori… In ne..ne bom pokazal!

Dan 2 in 3 sem koncno speljal jebeni fotoshooting! Vadla mi tudi novi stilisti niso odpisali in mi je makeup artistka zadnji dan pred prvim shootom skenslala.. Ampak! Bejbika je bila reeees mega in je prinesla 4 cool stylinge iz vintage shoopa in si sama naredila soliden makeup… Bila je tocna… Govorila Anglesko dovolj za osnovno komunikacijo in nic ni sitnarila, ko so naju kur*** policaji odgnali iz lokacije, na kateri sem si res zelel fotkat… Mega shoot skratka, ki mi ga ni uspelo narediti prej v 10 dneh, ko sem bil v SP samo zaradi tega!… No drug dan pa sem fotkal pri kolegici Fernandi doma, prisla makeup artistka z eno uro zamude ampak smo vseeno naredili nekaj lusnega materiala! They really made my day! Se posebej, ker mi je shoot propadel ze v Riu, Belo Horizonte in v prvem obisku Sao Paula…

Zvecer pa z drugo Fernando (dr. plesa) na se zadnjo Sambo. V isto solo Vai Vai o kateri sem ze pisal…AAAAMPAK s foticem tokrat! Je bila pa posebna vaja… Cena je bila 2x, 4x vec ljudi, se vec bobnarjev kot zadnjic in pa..pazi to… orkester!!! Dirigiral je nek slavni Brazilski dirigent/pianist in smo bili delezni nekaj Bacha, potem pa mesanice klasicnega orkestra in samba ritmov! Noro! Velik fotoaparat se je tudi tokrat lepo izkazal kot all access pass, tako da sem se ponovno prebil med bobnarje in plesalce. Luuuudilo..spet no… kaj nej recem.. sucker sem… Ampak take energije, plesa, pelja in veselja res nisi navajen od tako raznolikega in treznega folka! Tokrat je bila ena druga glavna plesalka… Tista, ki je najvecja in najbolj energicna… In to bejbo je tttttrgaaaaaaaaaaaal! Tresla rit zapopiziiit, se vrgla med folk..in pazi to! Bejba je med paradiranjem v belem minicu s petkami z zaletom naredila preval na tleh, zapozirala ob pristanku, skocila nazan na noge in odtresla trit naprej!!!? WTF?! Bobnarji pa itak vsi veseli pozirali foticu, glavni vodja bobnarjev mi med vsem folkom pokaze naj grem na njegove dirigentske stopnicke za bolso fotko… Skratka, poglejte si fotke…

Zadnji dan pakiranje, ki je iz ne vem kakega razloga slo kljub manjsim nakupom prvic na potovanju prez pretiranih zapletov…No ja… zdej samo ze upam, da ne bo z Benetkah kaj teklo iz ruzaka ven…

In pa se nekaj zadnjih vtisov zdruzenih…

In exactly 3 months I have:

Visited 4 countries (USA, Colombia, Peru and Brazil)

Flew with 17 airlpanes.

Tried out 23 new tropical fruits and 16 brands of beer.

Cyceled all around NY, kayak on the rapids of 2. and 3. degree, went diving,  learn how to kite surf, tried out wawe surfing, surf kayaked, swam in the Amazon river, climb the jungle trees, drive the motocycle on the sand dunes, took a bath in mud volcano, drowe the motor boat and kayak on the Amazon river, got a tattoo, cought 6 piranhas, sleept in the jungle, swam in the ocean, swam in the river rapids, petting monkeys and kaymans, been searched 12 times for drugs and weapons, tried out all the possible traditional food from NY to south of Brazil, learned to dance salsa, samba and forro, improved my Spanish, learned the very basic of Portugese, saw about 30 incredible concerts, had three fashion photoshoots, shoot 200GB of photos and videos, drowe all around the Colombia which was definetly the most adrenalin and crazy thing.

And most important I meet most incredible people that I have to thank sinecerely for the all the hospitality, kindness, help and love!!!

So thank you one more time: Jaka,Ursula, Eliana, Margarita, Jose, Ronnie, Anders, Fernanda, Julia, Ighor, Ana, Ivan, Marcia, Simon, Luis, Gabriela, Fernanda, Eduardo, Melissa  and all their amazing friends, family, partners that I have met!!!!!

And the negative experiences you might ask……  I lost my Slovenian sim card, I lost my beer belly, my credit cards were blocked 5 times, I missed one filight, once run out of petrol in middle of the sand dunes, my laptop crashed two times, 2 times almost died in carcrash, 2 days of fever and 7 days of cold, 6 rainy days (days for reading and writing blog), 328 bites of mosquitos and sand flyes, after the hard core kayak lesions walked around like a cripple for 2 days because of the muscle pain, spent tooooo much money…

My only fear all the trip was loosing my photos and also loosing cameras would be a pain in the ass, but on the end…thx god everything turned out well… No data loos, no steels and both backups working.

And what did you do this winter?

If 2011 is going to be as spectacular as the 2010 I want to make also the next winter couple of months shorter. Now is I guess time for Burma & India, or Africa finally.. and then Bangkok and Laos again, Argentina, Chile, China , Turkey, Albania again, LA , Madrid, Lisbona, Paris, Sarajevo…not neccesaty in that particular order…

 

P.s. Dostikrat ste me vprasali ce bo kak potopis.. BO… ampak prvo moam urediti ves foto in video material in pocakajmo, da bo vreme vzunaj vsaj malce bolj podobno tistemu v Braziliji in Kolumbiji! 😉

 

Acai the best dessert ever !

Brazilian natives on the University .

Samba party with Couch surfers in Floripa

Melissa

Fat ass sit

Mc Escher. exhibition with this amazing illusion. I am not that small nor Julia that big!

Pack Man

 

Sao Paulo… party time..Manu Chao.. Slovenian invasion…

Nic.. da vidimo Sao Paulo.. Mesto ima med 18 in 25 milijonov prebivalcev! Velik procent prebivalca je Japoncev, dont know yet why, ampak susi zagotovo pade… Danes se srecam s kolegom fotografom iz Lj, Simonom Plestenjakom, da naredimo kak plan skupaj… Pa jutri grem na Sao Paulo Fashion week pogledat, ce najdem mogoce Paris Hilton …ammm.. what the fu** should I wear?!

Jah Sao je bil vse drugo kar sem pricakoval… Ne vem kaj bi me to pravzaprav presenecalo, saj je bilo do sedaj se prav vse v Braziliji povsem drugace od pricakovanega.. Bil sem preprican, da  o to eno gromozansko, onesnazeno, nevarno, nepregledno, kaoticno mesto, pa se je izkazalo za vse prej kot to. Ze prvi  dan sem se dobil s Simonom Plestenjakom, kolegom fotografom iz ja..Ljubljane, ki je svoja studentska leta prezivel v SP, sedaj pa se je po dolgem casu vrnil na delovni dopust.  Ponedeljkov vecer se je iz enega piva razvlekel v hmm..kdo bi vedel koliko. Dobila sva se namrec se z njegovima nekdanjima sosolkama iz foto faksa in najprej smo se zadrzali v barcku z vrhunskim zivim jazzom. Debata, pivo, degustiranje lokalnih specialitet. Po zakljucenem koncertu smo se ustavili na kosarkaskem igriscu, kjer vsak ponedeljek zvecer in ponoci ljudje iz vseh vetrov vadijo zongliranje in podobne cirkuske/ulicne vescine. Mega energija, glasba in stotine talentov. Vecer/noc se je nadaljeval na Via Augusta. Nora ulica, ki zivi 24 ur na dan, kjer se mesajo prostitutke, rockerji, geji, party-jasi, hipsterji, ulicni prodajalci in se kaj bi se naslo. V velikem klubu Studio SP, v celoti dekoriranem v street art stilu smo videli nor nor soul funk koncert. 8 vrhunskih glasbenikov in odstekan pevec… Popolen uvod v SP! Naslednji dan sem se od Simona preselil v novo rezidenco. Prvo Couch Surfanje v J Ameriki. Za vse, ki ne veste kaj je Couch surfing ali Hospitality club… na hitro… Gre za spletni strani, kjer najdes drzavo in mesto, kamor potujes in potem cel spisek ljudi, ki so pripravljeni  gostiti popotnika pri sebi doma. Pri celotni zadevi ne gre predvsem za to, da nekje zastonj spis (kar je seveda ociten bonus) ampak predvsem zato, da spoznas nove zanimive ljudi, lokalce, ki ti razkazejo svoje mesto..se ucis od njih novih stvari in oni od tebe… V SP je  naprimer 900 takih ljudi, tako da sem v iskalnik dodal se fotografija in nasel Luisa, ki zivi v centru s 3 cimri in ga veseli fotografija… Tako sem se nastanil pri njih in ostal rekordnih 10 dni… Zakaj rekordnih.. Well, ker ponavadi pri CS ostanes kak dan do 3,4.. jaz sem pa postal ze prakticno cimer… Ce je varno? Za obe strani… Svoj profil na strani moras seveda cim bolje izpolnit, ce zelis, da te kdo sprejme, potem imas pa seveda komentarje ljudi, ki si jih gostil ali so tebe gostili kar precej pomaga pri zaupanju… Fantje so meni naprimer ze prvi dan dali svoj kljuc in sem lahko prihajal in odhajal kadar sem zelel… Preostale dni v SP sem prezivel v raziskovanju mesta, ogledovanju razstav, japonske cetrti, galerij, skoraj vsak vecer sem bil na kakem mega koncertu ali klubskem veceru… En dan sem si pogledal modno revijo na SP Fashion Weeku. Na zalost sem dobil zgolj eno vabilo, ampak vseeno je bilo super videti utrip SPFW. Spoznal 2 fotografa…eno meeeega lusno igralko…enga street artista + mizikalo mi je par gejev, kar pa ne stejem za poznanstvo… Joj… smeh totalen..ne vem ce sem to ze pisal..? Ampak vsak vsak vsak, ki ga spoznas, te ko mu poves, da si iz Slovenije prvi vprasa kak jezik govorimo tam… in drugo, ce sem prvic v Braziliji… Ja prvic jaaa.. Kokrat gres pa ti v kako tujo drzavo na drug konec sveta, mamuti!?

En izmed boljsih vecerov je bil definitivno piknik s Simonovimi sosolci, kjer smo bili delezni pravih hudih cevapcicev zalitih z zvrhano mero piva. Super hisica v mirnem delu mesta z “vrtom”, pa super druzba… Zapela celi druzbi Zdravljico, druzba nama zapela brazilsko himno… Pol sva mela krako predstavitev Slovenije z ogromnim zemljevidom, da je ja vsem jasno bilo kje smo mi in kako dalec je Rusija. BTW. Ugotovili smo da na zemljevidu zgleda se Tunizija blizje kot Rusija! 😀 Vecer se je seveda nadaljeval na Augusti… najprej v fensi klubicu z elektronko, ki je bil kaj kmlau prevec fensi, zato smo zamenjali lokacijo. Dooosti bolje… 2 ulici stran… pozvonis na domofon, nekdo ti odpre vrata, gres na hodnik, ta zadnja vrata levo, tiho je, ko se ugasnejo luci… dvigalo… najvisje nadstropje, potem pa se eno nadstropje pes. Prides v neopremljeno stanovanje in v “dnevni” zge indy rock  band medtem, ko ljudje na terasi cikcajo, pijejo pivo in gledajo notri skozi ogromna okna… Razgled pa ubijalski… Sami neboticniki vse okoli tebe, na ulici pod tabo pa pravi Babilon ljudi… Na zuru vsi prijazi, z veseljem spoznajo tujca… Vecer se zakljuci ob 5.00 na najbolj konkretem junk foodu ever. Sendvic ogromen z ogromno topljenega sira in ogromno odojka! Noooro kaloricno, noro dobro… Do konca vecera sem zafrkaval kolegico na dijeti, kako je lahko narocila ta sendvic + Diet Coke. Cooooomooooom. Koga slepis… V restavraciji, ki je bila tudi ob 5.00 nabito polna sem srecal enega izmed cimrov. Meni nekaj vsakdanjega, njemu pa, kot da bi srecal vesoljca… No ja, ze res, da v njegovem mestu zivi 17.700.000 ljudi vec kot v mojem in so statisticne moznosti za kaj takega maaaaalce manjse kot v Lj! 😀

Ok ok..zdej ko to pisem.. mi je malce jasno, zakaj sem z vrocino pristal po 10 dneh v SP… Se en izmed vrhuncev SP je bil… ja…se en zur.. In sicer z DJ-jema  Danza Macabra. Martina in Edina sem spoznal pred 2,3? leti, ko sem za niju delal prve promo fotke. No in ravno toliko casa sem obljubljal, da bom sel na njun spil in ravno toliko casa mi to tudi ni uspelo… Sm pa to namesto v Slo naredili v Braziliji. Odkacena noc, v 150 km odaljenem mestu, o detajlih pa raje ne bomo…

Ok ok zadnji omembe vreden zur… Nikol ne bi verjel, da bom to dozivel v SP…ampak sel sem na koncert od MANU CHAO. Itak en izmed mojih najljubsih bandov… Do sedaj sem ga uspel videt ze v Sarajevu in v Puli in ravno MC majico iz Pule sem imel po ne vem kakem naklucju tudi s sabo na potovanju! Ja mega je bilo.. Sel s Simonom in njegovima kolegicama + 2 cimroma. Dvorana precej velika in ravno prav polna, oder ravno dovolj majhen za klubsko vzdusje. Tokratna izvedba je bila precej Hard core, kar mi je povsem ustrezalo, Manu se vedno nabit z energijo, dobri 2 uri dretja, poganja pod odrom, evforije… Love u MC!

V SP sem se 1x pejlaj z avtobusom pa se zraven mene vsede en gospod, ki po telefonu govori neko cudno Srbscino… Probam 10 minut ugotovit iz katere ex republike je pa mi ne uspe.. Ko konca govorit pa ga pozdravim… oooo.. Odakleee.. Iz Ljubljane.. aaaa.. i ti.. Makedonac… Model zivi gor ze 18 let in govi neko Portosrbscno. Mia muher radi kao fotografinja. Ajde da idemo na um cevesa! Glede na to da se mi je mudilo pivo ni padlo.. Mogoce po povratku v SP.

Videl noro trznico nedeljsko s super energijo.. Brick lane style v Londonu… Bovsjak + v zivo glasba + raznolika hrana + zanimiv folk + vedno nasmejani hipiji + lusne punce + capoera = zmagovalno zmackano popoldne!

En dan sem si pogledal tudi njihov najbolj fensi nakupovalni center.. Hmm..zadeva je tok fensi…al kva…da nimajo niti vhoda za pesce.. Vsi pridejo al z avtomobili al s helikopterjem. Ja..v SP imajo najvec helikopterjev na svetu kao. Tako, da sem jaz prisel notri cez nek vhod za zaposlene in garazo! Notri pa vse glavne blagovne znamke.. Gucci, Luis Vuiton, Rolex in ta jajca… Najbolj sem zelel videt trgovino Tools and Toys, ki naj bi bila ulitmate trgovina za moske. Receno mi je bilo da imajo notri jahto, ferarija, helikopter in hude bejbe… No jaz sem videl samo eno hudo bejbo in ogromno jahto v najvisjem nadstropju teega shopping mala v zaprti trgovini….? Nea vem kako so jo notri spravili…

Druga skrajnst pa je bila trznica..oz. okolica trznice… najbolj zanimivo, mi je bilo to, da folk kup v trgovini kaj pa vem.. set za manikuro in potem top red trgovino prodaja folku… Tako da mas pol ene 10 razlicnega folka k prodaja isto sranje na mali ulici… In ponavadi so to neke zadeve, ki ji reeees ne rabis. Kaos totalen, ampak zanimivo gledat… Videl tudi 2 ogromne trgovine s kostumi , maskami, ropotuljami, bobni, umetnimi joski, lasuljami, blescicami in se kaj..za karneval! Resnora izbira in res total skoda, da je bilo prepovedano fotogrqafiranje… Cel razfuk barv, kica in blescic!

Videl razstavo fotografij Vima Vendersa… Hjam no.. fotke tko tko.. pritni pa noro hudi… pa sprejemna beseda… Tako da se ti ze nekak zacne zdet, da je res umetniski fotograf… So bile dosti bolj fascinantne druge slike v tem muzeju – MASP. Saj imajo cisto vse stare mojstre.. Picassa, Van Goha, Matissa, Rubensa, Modigliania..vse vse vse vse!

Zelel it na fuzbal tekmo, pa je bilo receno da spilata ravno dve najbolj nasprotujoci se ekipi in da ni najbolj varno… Hjam.. po eni strani bi bilo ravno tako tekmo bilo najbolje videt..Sploh ker je ena lokalna ekipa v kateri igra Ronaldo… Ampak, na koncu nisem sel, ker si ni noben upal it z mano, so pa na tekmi umrle 3 osebe in Ronaldo ni igral…

Cimri pa vsi neki muzicarji.. Najmlajsi Pedrinjo… 18 let.. je huuuud jazz kitarist, tako da sem vsak dan jazz poslusal in imam sedaj 120GB nove dobre glasbe!

Aja huh..stupid… Pozabil skoraj na najbolj fascinanten zur! 🙂 S Fernando, ki sem jo spoznal prvi teden Brazilije v Jericoacoari sva sla na vajo sole sambe Vai Vai. Ta skupina je v lanskem letu zmagala na SP karnevalu in sedaj pred karnevalom 3x tedensko vadijo na ulici in razveseljujejo? Vse sosede med 19.00 in 23.00. V stavbi, kjer placas simbolno vstopnino za ogled te vaje (ulico namrec zaprejo za promet) lahko kupis kostum za karneval. Kostumi, ki so utelesenje kica s pokrivali v obliki ajflovega stolpa, sfing, perjanic, domin… stanejo od 100 do 400eur. Naredijo ti ga po meri in ta kostum ti potem omogoca plesanje in zuranje s skupino na karnevalu. Cene the kostumov so baje v Riu dvokratne in sploh tisti ta cenejsi poidejo takoj. Tokrat je sestava zgledala nekako tako… Na odru je bilo cca 8 kitaristov in pevcev, pod odrom je bilo tokrat cca 90 bobnarjev (energije take mase ljudi ne bom ponovno opisoval ker je prakticno nemogoce), pred temi bobnaji, ki se jim rece baterija, je plesala glavna plesalka (zal pozabil izraz).. Je pa to najvecja, najlepsa plesalka, ki je vzor vsem in plese kot utrgana, brez kake kapljice potu in z konstantnim belim nasmeskom na obrazu. Tej gori lepote sledi, skupina babic! 🙂 Gospe med 50 in 80 vse oblecene enako in ga densajo isto kot nore. Za babicami je skupina otrok. Po otrocih je mesana skupina ljudi, potem pa sledi najbolj fascinantna skupina – skampki. 🙂 To so veeelike, joskate, ritaste bejbe, ki pa niso ravno lepoticke… Zato tudi izraz scampi.. Ko odstranis glavo je se ostalo zelo okusno! 🙂 No za temi skampki pa sledi skupina moskih, ki plesejo spet svojo koreografijo in so na celu kolone.  Res je neverjetno videt, kako sredi tedna, sredi noci ljudje med 1 in 80 leti, od brezdomcev, do emotov, pozerjev, najstnikov…vsi skupaj plesejo in pojejo! Ze samo zaradi tega se bom zagotovo se vrnil v Brazilijo. Ker toliko veselja in pozitivne energije, dobre glasbe in plesa vsak dan v tednu res nisem videl se nikjer na svetu… Norija totalna!

Aaaa.. En vecer sem se dobil se z enim Couch surferjem in me je peljal v 3D studijo kjer dela. Nora moderna hisa iz vetona in stekla, z jakuzijem na strehi, foto studijem in 2 tukanoma. Ajoooj. To je zdej uradno najlepsi ptic, kar sem jih videl v zivljenju! Vranje crno perje, sinje modre oci, dolg rumen kljun… Nooooro! Sva sla pa s Felipejem do njegovega kolega koncertnega fotografa, ki ima tudi prodajalno plosc. Res zabaven vecer z debato o fotografiji in poslusanju hard cora. Od balkanskega HC-ja je poznal samo Pekinsko Patko! 🙂 Band, ki je se zame precej ekzoticen in poznam samo par pesmi. Sem mu predstavil potem Laibache, Pankrte, EKV, Majke, Prljavo Kazaliste, Azro, Sarlo Akrobata, Niete itd…

Spoznal sem pa tudi Melisso. Punco, ki sem jo spoznal pred cca 2 leti preko bloga. Nekako sem naletel na njen blog, ki mi je bil totalno super, ker je vkljucevala modo, arhitekturo, design… 1x nekaj komentiral…Potem je videla moj blog, ji je bil blazno vsec..dostikrat vkljucila moje fotke potem na svoj blog… 2x se zgresila v Londonu, zdej se pa koncno dobila na Vila Madaleni, mega cetrti v SP, kjer so sami lusni barcki, trgovine mladih oblikovalcev, mali klubici, koncerti, grafiti, street art etc…

Po SP odsel na chill na otok z baje sanjskimi plazami. Prvi dan fasal vrocino in se cajtam zdej pocasi… Spal cel dan… Sedaj pa je ura 6.35 ponoci, zunaj so ze zaceli nabijat glasbo jaz pa zaklucujem en izmed zadnjih postov…

Belo Horizonte… Cas za tenstan krompir…

Glede na to, da je Julija iz Belo Horizonte-ja, mi je povedala, da je cool mesto, s super okolico, dobro hrano, mojstrovinami znamenitega Brazilskega arhitekta Oscarja Niemeyerja, 14.000 bari (najvec na svetu na prebivalca) in nadvse zanimivo galerijo, sem sklenil v svoj plan uvrstiti se 5 dnevni obisk Bela. Pravtako, pa sem zelel tudi spoznati teto nekdanjega cimra in dobrega prijatelja Mihata, ki zivi tam. No in res sem dobil zvrhano mero Slovenskega gostoljubja. Ko sem prestopil prag Anine agencije v centru Bela sem takoj zagledal kipec ljubljanskega zmaja in na stenah nekaj znanih slovenskih motivov. Prvo me je pozdravila Slovenka Tanja, ki ravno tako dela v agenciji, potem pa je prisla tudi nasmejana Ana in njen brazilski moz Ivan. Hiter sprehod po mestu, ogled ogromne trznice, kjer dobis vse od zivih puranov, fazanov, kuzkov pa do proteinov in rocne obrti, potem pa smo se namenili proti domu. Na poti smo se ustavili na ’degustaciji’ piva in lokalnih kulinaricnih specialitet, ki jih ni in ni bolo konca, tako da sem se prvic na potovanju moral odplazit do avtomobila z odprtim gumbon na hlacah, ker sem bil tako poln. Res sem se tudi nasmejal ob vseh debatah o raznih gostih pri Ani, ki jih je v zadnjih 15 letih gostila ze cez 1500… Vsega boga od slovenskih politikov, glasbenikov, igralcev, sportnikov pa do junkijev, ki jim je pomagala v skripcah sredi Brazilije… Res neverjetno energicna in prijazna familija. V njhovem domu sem imel zase celo hiso, ki je namenjena gostom in da ne zacnem niti hvaliti stajerske gobove juhe, kremenatelcev v gobovi omaki, tenstanega krompirja in solate, kar sem dobil za kosilo naslednji dan! Res.. o tenstanem krompirju sem sanjal ze kar nekaj casa po vsem tem fizolu in rizu, tako da je bil kot poslan iz neba! Zaradi pestrega dnevnega in nocnega programa v naslednjih dneh pa sem se zaradi prakticnosti preselil k Mihovi prijateljici, ki zivi blizje centru mesta… No ja, preden sem se preselil se je neverjetna Ana, ki je drugace tudi castni konzul v Braziliji, zmenila z sinovo punco, da me je peljala na krajsi izlet do bliznjega jezera in parka, kjer sem koncno videl najvecje zivece glodalce – kapibare. Kapibara izgleda kot crno rjav morski prasicek, ki je pa velikosti vecjega psa z odvecnimi kilogrami. Face… No sej ce bi zacel pisati o vseh Brazilskih povezavah..o tem kako sem spoznal Aninega sina Stefana v Sloveniji, pa da so oni dobri prijatelji brata mojega dobrega prijatelja Milosa…No sej ste se ze izgubili.. Ampak prakticno, tudi v Braziliji se s Slovenci nadaljuje to, da se vsi poznamo med sabo… No, po prvem vecernem izlazku u grad, koncertu super Nigerijskega banda, sem se zbudil pri Marci-ji in njenem hiperaktivnem, lumpom od psa – Unagiju. Kljub utrujenosti sem se vseeno spokal v 2 uri oddaljeno mest Ouro Preto. Mega lepo kolonialno mesto, ki je zasciteno pod Unescom, je bilo sredisce zlate mrzlice pred 200-300 leti. Neverjetna zgodovina polna raziskovalcev, avanturistev, roparjev, suznjev, trgovanja… Mesto je znano tudi po stevilnih cerkvah in strmih ulicah po katerih se kar nasopihas med ogledovanjem. Tukaj so me tudi navdusile male nevpadljive table, ki so bile namescene ob vsaki znamenitosti, tako da si lahko samo vandral po mestu brez vodica in ko te je zanimala zgodba kakega vodnjaka, mostu, zgradbe si samo prisel blizje in si enostavno prebral… Navdusen… Pogledal sem si tudi super muzej in se z faca varnostnikom nekako uspel sporazumet, da zbira star denar in zato sem mu obljubil, da mu posljem kak SIT, za njegovo zbirko… Upam, da mi uspe izbrskat kako postrv, kozoroga, cebelico itd… Zvecer je sledil koncert banda v katerem je Marcia back vokalistka. Mega glasbeniki (8),mega brazilska glasba… Za sladico pa afterparty s hard rockom. Ob klepetu po koncertu sem ugotovil, da me pevec ne razume pol ku**, ko sem pohvalil koncert… Vedno se mi je zdelo blazno smesno/zanimivo kako mas ljudi, ki cel vecer pojejo v super anglescini, ne govorijo pa niti besede anglesko…?! Aja.. Ko smo ze pri jeziku.. Ciiiisto vsak na potovanju me vprasa kak jezik govorimo v Sloveniji… Jebote.. Slovensko… Ocitno je res neverjetno, da ima dezelica z 2 mio folka svoj jezik… No naslednji dan, se za odtenek bolj utrujeni (ja mismo vec najstniki) smo sli z avtomobilom (jaz, Marcia in njen ex, kitarist iz banda) na izlet do reke s slapovcki v narodni park cca 120 km stran. Popolna lokacija za osvezitev, dremanje v mivki na plazi in pa peeling s storinjami malih ribic, ki so te takoj obkrozile v plitvini in zacele zobat tvoja stopala. Najveckrat je bil zelo smesen, zgecljiv feeling, vsake toliko pa te je kaka bolj lacna savsnila v hrbet in si malce trznil… Fun… Vecer se je zacel slabo, saj smo se spravili ven bolj pozno in so bili boljsi klubi z zivo glasbo ze nabasani… AMPAK, smo potem pristali na planu C, ki bi moral vsekakor biti plan A. Klubic Bordello, Metelkova/Kud style s cool folkom, mega zivo rock(n roll) glasbo in prijetnim ambientom. Naslednji dan se je spet zacel precej precej slabo. Zakaj? Bil je moj zadnji dan in zelel sem si ogledati Inhotim, znamenito moderno galerijo sredi parka odaljena 60km stran iz mesta. Prevoz opcija 1. Avto je vzel oce, ki je moral obiskati bolnega sorodnika.. prevoz opcija 2. Avto pokvaril ponoci na poti domov iz kluba opcija 3. Slaba komunikacija 4. Uradni bus sel ob 9.00.. Tako, da je ostala zadnja sansa..opcija 5. Lokalni pocasni avtobus bo bliznjega mesta in taksi do galerije… But totally worthed! Zadeva se razprostira na ne vem kok kvadratnih kilometrih, povsod same palme, eksoticne roze, grmovje, drevesa,vecja in manjsa jezera in v vso to naravo so umescene umetnine na prostem + cca 15 ultra hudih paviljonov – galerij, ki so delo razlicnih slavnih arhitektov iz celega sveta. Ok zdele sem prebral… V parku je 1500 razlicnih rastlin in naj bi bila najvecja botanicna zbirka na tem koncu sveta + 500 del priznanih domacih in tujih umetnikov. Zelo fascinantne so bile razlicne zvocne instalacije… V eni dvorani je bilo v tako v krogu razvrsceno cca 50 zvocnikov. Ce si sedel v sredini kroga se je slisalo kot pevski zbor, lahko si pa selo d enega in drugega in poslusal posameznega pevca. V enem paviljonu so recimo zvrtali preko 200m globoko luknjo v zemnj in tam namestili mikrofon, tako da lahko poslusas zvoke zemlje… Najbolj zabaven paviljon pa je imel v eni sobi velike pisane visece mreze na vse stene pa so se projecirale razlicne podobe, medtem ko si poslusal Jimija Hendrixa. V drugi sobi so bila valovita tla in polno balonov + projekcije. V eni je bila tema in rumen bazen v katerega si se lahko vrgel + Cohenova poezija. V najbolj odstekanem paviljonu je bila mega fotografska razstava brazilskega fotografa, ki je fotografiral zivljenje v Salvadorju… Nasilje, prostitucija, revscina… Javi ime, da lahko pogledate.. Noro res… Po vseh prehodenih kilometrih in preteklih neprespanih noche, smo spustili nacrtovani forro… Slovo in nova destinacija…ena izmed zadnjih… Sao Paoulo… Kljub temu, da ni spet tako dalec od Bela, sem sel z letalom. Bilo je namrec ceneje, kot ce bi sel z avtobusom in kakih 8 ur hitreje. Razcvet poceni prevoznikov tukaj omogoca da letis za cca 50 eur… Let traja kako urco in stevardese so prijazne, ne tehtajo vse prtljage in ne zelijo ti prodati vsake mozne jebe, kot se to dogaja v EU… Super! So pa tudi avtobusi tukaj mega. Vsi imajo velike udobne sedeze, wc, klimo in vcasih postrezbo pijace, kot na letalu…